Vasja Bajc: Za Japonce je urejal logistiko v Evropi

Planica je pod streho, ostali so spomini, metraže in pogled, usmerjen v novo sezono. Tako je tudi pri 57-letnem Vasji Bajcu, svojčas skakalcu, sicer pa v svetovnih smučarskih logih precej uveljavljenem trenerju. Dve leti je že na Madžarskem, pred tem je pustil pečat v Španiji, na Japonskem, Nizozemskem, Švedskem, Češkem, v Turčiji, ZDA, Južni Koreji in Sloveniji.

Madžarski up

»Ko sem naglo končal delo v ZDA in s Korejci, sem pred dvema letoma začel sodelovati z Madžari. Danes skrbim za razvoj 17-letnega fanta Floriana Molnarja, ki obeta. Letos je nastopil tudi na svetovnem članskem prvenstvu. Sprva je z njim treniral njegov oče, a tako naprej ni šlo. Preveč sta si bila v laseh,« smeje pove Bajc, ki ima z Madžari pogodbo še leto dni. »Trudimo se, razmere niso optimalne. Želim si, da se nam pridruži še en romunski tekmovalec,« se nadeja Bajc, ki upa, da bo tako zaostril konkurenco in poskrbel za še boljšo vadbo. »Molnar premore velik potencial. Sem pa trener take sorte, da ga ne držim za roko in mu vse ugodim. Želim si, da postane samostojen, ne da mu vse naredijo drugi,« opozarja Bajc, ki večino časa trenira prav v slovenski Planici, saj so Madžari v svojem centru v Matrahazi podrli skakalnico. Bajc je šel kmalu za trenerja, sprva v Španijo, kjer je bil tri leta. »Spomnim se, kako sem pristal v Madridu in mi je 45 stopinj v senci butnilo v glavo. Potem je sledilo še osem ur s kombijem do La Moline, kjer smo trenirali,« obuja spomine na svoje prvo poglavje med legionarji.

S tenisom do službe

Ko je učil Špance, se je često srečeval z legendarnim japonskim šefom Manabujem Onom, ki je takrat vodil Japonce. »Igrala sva tenis, redno sem ga premagoval, a je želel vedno igrati z mano. Ko so Japonci dobili olimpijske igre v Naganu, sem mu rekel, naj mi najde službo na Japonskem. Če bo treba, sem lahko tudi njegov varnostnik,« smeje nadaljuje Vasja. Ni trajalo dolgo, ko se je Manabe javil! »Iskal je nekoga za logistiko v Evropi, začel sem delati. Vendar so bili Japonci sprva zelo nezaupljivi do mene. Je pa treba vedeti, da sva bila z rojakom Igorjem Ursichom (bil je serviser) prva Evropejca pri njih. Vmes sem se naučil tudi jezika – tako dobro, da sem nastopil tudi na nacionalni televiziji,« nadaljuje Bajc, ki je z Japonci ostal do leta 2002. Obžaluje smolo, ker sta se na igrah v Salt Lake Cityju na odbojki poškodovala Masahiko Harada in Noriaki Kasai. Dovolj močno, da so zasedli dve četrti mesti. Še danes se veseli japonskih uspehov, občuduje pa Kasaija, ki vztraja, čeprav jih bo letos dopolnil 47! »Lani mi je zatrdil, da bo vztrajal do 50. ali še čez. Še posebno če bi Japonska dobila organizacijo zimskih olimpijskih iger. A vedite, Kasai ima tudi svojo ekonomsko računico. Tam ima vsako podjetje svojo ekipo, tekmovalce pa plačujejo firme. Če Kasai skače, dobi po 10.000, 15.000 evrov, sicer bi kot delavec dobil dva tisočaka. Ko je Harada končal kariero in je bil brez izobrazbe, je začel pri dnu. Od firme do firme je vozil mleko in jogurte ter to prodajal,« razkrije Bajc, ki je Azijo zamenjal za staro celino. Nadaljeval je v Evropi, tudi na Švedskem in Nizozemskem, preizkusil se je pri dekletih. Bil je v Turčiji, kamor je šel zdaj za trenerja Primož Peterka. »Ko so se mi lani spet oglasili Turki in me povabili k sodelovanju, sem imel v mislih, da bi povabil tudi Peterko. Potem so ga našli sami in se z njim domenili. Vesel sem in mu želim vse dobro,« navrže Bajc.

Pogrešal lojalnost

V letih 2006 in 2007 je bil Bajc devet mesecev selektor Slovenije. Po zmagi Urbana Franca je odstopil. Nezadovoljstvo se je stopnjevalo od prvega dne, ko je že dobil, podedoval pomočnike, čeprav mu je bilo obljubljeno, da jih bo izbral sam. Pa je moral vzeti tiste, ki so že bili na plačilni listi države. V tujini se je navadil lojalnosti, v Sloveniji pa tega ni bilo v tolikšni meri, kot se je naučil na tujem. O delu slovenskega trenerja Gorazda Bertonclja ne želi soditi, pravi, da ga ni dovolj pozorno spremljal, zato si v primerjavi s številnimi t. i. poklicanimi ne želi jemati pravice, da sodi.


»Smučarski skoki niso nogomet, zato v letu dni ne moreš narediti čudeža. Treba je vedeti, da je prišel Berti z novim konceptom, ki ga je moral uveljaviti ob vseh teh utečenih praksah in načinih. Naj dela naprej,« podpre Vasja domačega strokovnjaka, ki si je v pravkar končani sezoni precej razbijal glavo z iskanjem forme Petra Prevca. »Ko se ti podrejo avtomatizmi, je hudo ... Predvsem pa ne deluje več tisto, v kar si verjel. Po vsakem neuspehu je psiha bolj načeta. Trdim, da je lažja pot na vrh kot pa tam ostati. Pri skakalcih je tako, da mladi ne razmišljajo veliko, vse delajo na osnovi avtomatizmov,« Bajc o tem, da s skoki ni tako kot z vožnjo kolesa. Ko se slednje naučiš, znaš za vedno. »Skoki so specifični,« opozarja Vasja.

Več tekem za dekleta

Kdaj bomo leteli 300 metrov in dlje, ga še pobaramo. »Vse take zadeve je dobro imeti pod nadzorom. To mora potekati postopno. Včasih smo leteli 100, 120, 140, potem 200 in 250 metrov. Prepričan sem, da bi ti fantje, ki gredo danes do 250, lahko leteli še 20 ali 30 metrov dlje. Verjamem tudi, da med napravami vlada konkurenca. Napreduje tudi tehnologija: materiali, dresi,« razmišlja Bajc, ki se je v svoji karieri soočal tudi z (ne)enakopravnostjo med moškimi in ženskimi skoki. »V prvi vrsti je treba razumeti, da imajo moški skoki precej daljšo tradicijo. Se pa strinjam, da bi si dekleta zaslužila vsaj 50 tekem na sezono! Interes je velik, pa saj prihaja po 50, 60 tekmovalk na tekmo!« pove Bajc, ki pravi, da med ekipami vladajo (ekonomske) razlike. Ni več skrivnost, da imajo veliki poskrbljeno za vse. Nekateri imajo v svojih vrstah celo krojače, ki so praviloma na delu med prvo in drugo serijo, ko je že opravljena kontrola dresov. Ko je to za tekmovalci ali tekmovalkami, je jasno, da druge kontrole ne bo, zato se hitro preuredijo dresi in dela (krivičen) korak za prehitevanje konkurence. Tudi to so smučarski skoki in igre velikih!