Vedel je, da je na vrsti padec

Bilo je lepo, dokler je trajalo. Od Maribora, s katerim je preživel kar devet sezon in se vpisal v slovensko nogometno zgodovino kot trener z največ lovorikami, se je Darko Milanič poslovil brez velikih besed. Umaknil se je v rojstno Izolo, kjer že nabira moč za nove izzive.

Vaš odločni odstop je dal slutiti, da ste bili že utrujeni od vsega.
»Motite se, prav nič se nisem utrudil. Na vrhuncu moči sem, ne delam panike in komaj čakam, da začnem spet delati. Čeprav mi po drugi strani nič ne manjka. Kolikor je mogoče, se sproščam z daljšimi sprehodi.«

Ste se prenaglili z odstopom?
»Nikakor, tako sem čutil in tako sem naredil.«

Kje se je zataknilo?
»Vsak športnik ve, da takšne odločitve niso posledica enega poraza. Odločitev je dlje zorela.«

So bili slabši rezultati in neprepričljive igre posledica napačnih odločitev, morda uspavanja ob uspehih?
»Odkar sem se odločil za odstop, sem vsak dan bolj prepričan o tem, da sem v Mariboru opravil izjemno veliko. Na to sem ponosen. Res pa je, da vselej pride trenutek, ko pridejo na površje tudi težave.«

Žvižgi navijačev, kritike, tudi strokovne javnosti, kljubovalni odnosi s sedmo silo so bili vse pogostejši. So res vsi slabo videli podobo na igrišču? Mar ne prenesete samokritike?
»Maribor je na neki način žrtev lastnih uspehov, s katerimi je nerealno dvignil pričakovanja navijačev oziroma javnosti. Ko smo začeli pisati uspešno poglavje, so bila pričakovanja nižja. Vrhunec smo dosegli leta 2017 z uvrstitvijo v ligo prvakov. Nenadoma so se pričakovanja okolja dvignila do nebes, težko pa se je spustiti na realna tla. Meni in športnemu direktorju je bilo to povsem jasno. Vedela sva, kaj naju čaka, ker sva prejela jasen namig, da bo treba varčevati. Ampak veste, kako je s klubi, kakršen je Maribor, ki vendarle spada med majhne v evropskih razmerah: potem ko osvojijo vrh ali naredijo čudež, pravzaprav takoj zdrsnejo – bodisi tekmovalno bodisi denarno. Maribor ni ne eno ne drugo, vedel pa sem, da je na vrsti padec.«

Zakaj?
»Šlo je za logičen proces. Moštvo se je menjalo, nekateri izkušeni in kakovostni igralci s karizmo so odšli.«

A pomanjkanja denarja, ki bi onemogočal kakovostne nakupe igralcev, Maribor ni občutil.
»Odličnih igralcev, ki bi lahko takoj nadomestili tiste z dodano vrednostjo, si Maribor ni mogel privoščiti.«

Najvidnejši okrepitvi Rok Kronaveter in Rudi Požeg Vancaš sta prinesla dodano vrednost, a kaj porečete o tujcih?
»Veseli me, da je Maribor moštvo s pretežno slovenskimi igralci. O Roku ne gre izgubljati besed, Rudi je prišel poškodovan in ni opravil temeljitih priprav. Pripravljenost je lovil s tekmami, ko je ujel ritem, smo nanizali osem zmag. Tujci so pri Mariboru zato, da z izkušnjami in kakovostjo pripomorejo v evropskih tekmah. Igralske spremembe vselej močno vplivajo na utrip slačilnice in odzive na igrišču. Nekateri se odzovejo pozitivno, drugi imajo težave, ampak največ jih ima trener. Če je v slačilnici vse urejeno, pri čemer ne mislim, da so bili v naši razprtije ali klani, temveč govorim na splošno, potem je tudi na igrišču veliko bolje. Da ujameš sožitje, harmonijo, ko vsi dihajo kot eden, ko vsi vedo, kaj je treba narediti, ne da bi jih posebej opozarjal, za to je treba biti dlje skupaj.«

Splošna ocena je, da je bila igra Maribora prepočasna in da ne uveljavlja mladih igralcev.
»Ne bom šel v podrobnosti, ker bi potreboval veliko časa, da bi jih pojasnil. Kratek bom, Maribor je igral tudi hitro in ni nujno, da za hitrost potrebuješ hitre igralce. Dovolj je hitro razmišljanje. Na kritike bi lahko odgovoril tako, da bi Maribor očitno moral igrati na drugem planetu. Navijači in javnost so v to celo verjeli. To me navdušuje. Pomeni, da je bil odličen in hkrati krivec za to, da je letvico dvignil tako visoko. Kar zadeva mlade igralce, morajo biti ti pri evropsko naravnanem Mariboru potrpežljivi, čakati na svoj trenutek sreče in se takoj izkazati.«

Olimpija je igriva, Maribor se muči, je bila še ena primerjava, ki vas je pošteno ujezila.
»Zato ker se ne dopušča raznolikosti oziroma dveh različnih načinov igre. In predvsem tega, da tudi drugi napredujejo. Tople vode se ne odkriva, tu gre preprosto za šport in njegove zakonitosti. Za to, da je lahko uspešen tudi nekdo drug, da se menjajo igralci, ljudje, načini igre ...«