Velikan pod koši

Za leta po drugi svetovni vojni je bilo značilno, da vrhunskemu športu v Sloveniji ni bilo z rožicami postlano. Zlasti to velja za kolektivne športe in še posebno nogomet kot najbolj popularen šport v javnosti. Obrobna lega Slovenije v Jugoslaviji in favoriziranje Beograda in Zagreba, kjer se je tudi odločalo o razmerah v vrhunskem športu, sta se vlekla še iz časov predvojne kraljevine. Zaradi vsega sta se v Sloveniji razvila le klub ali dva, ki sta se lahko enakovredno kosala z močnimi jugoslovanskimi klubi. Doma, v Sloveniji, pa niso imeli močne konkurence, ki po navadi spodbuja razvoj športa.
A to seveda ne pomeni, da slovenski športniki niso vtisnili pečata v jugoslovanskih izbranih vrstah. Za nogomet, rokomet in vaterpolo, ki so bile elitne jugoslovanske ekipne panoge, to morda niti ne velja, povsem drugače pa je pri košarki. Že na olimpijskih igrah v Rimu leta 1960, kjer je košarkarska vrsta Jugoslavije pod trenersko palico Aleksandra Nikolića dosegla izvrstno šesto mesto, je bila reprezentanca zelo slovensko obarvana. Dres Jugoslavije so v Rimu nosili Ivo Daneu, Boris Kristančič, Miha Lokar in Marjan Kandus.

Dosežki na Japonskem

Na naslednjih igrah v Tokiu je reprezentanca osvojila sedmo mesto, od Slovencev sta bila v reprezentanci Ivo Daneu in Vital Eiselt, a poleg izjemnega uspeha Mira Cerarja z zlatom in bronom in petega mesta atletinje Drage Stamejčič v mnogoboju in sedmega mesta v teku na 80 metrov z ovirami so v deželi vzhajajočega sonca slovenski šport izvrstno zastopali tudi veslači, saj je osmerec s sedmimi Slovenci v čolnu v finalu priplul v cilj kot četrti. V njem so veslali Jadran Barut, Jože Berc, Alojz Colja, Boris Klavora, Lucijan Kleva, Marko Mandič in Vekoslav Skalak. Med dosežki je treba omeniti tudi deseto mesto Franca Červana na teku na 10 kilometrov.

Na igrah v Ciudadu de Mexicu leta 1968 so košarkarji Jugoslavije še napredovali. Ekipa je pod vodstvom legendarnega Ranka Žeravice v finalu klonila proti Američanom in se domov vrnila s srebrno medaljo okoli vratu. V Slovenijo sta srebro prinesla Ivo Daneu in Aljoša Žorga. Njun uspeh je seveda z zlatom nadgradil Miro Cerar na konju z ročajem, med opaznejšimi rezultati v prestolnici Mehike pa velja omeniti še met kopja Nataše Urbančič za šesto mesto, 16. mesto Rudija Valenčiča na cestni kolesarski dirki in šesto mesto gimnastične ekipe, za katero so poleg Cerarja nastopili še Janez Brodnik, Mirko Kersnič, Martin Šrot in Miloš Vratič.

Dve legendi v pokoj

Več kot desetletje igranja legende slovenske košarke Iva Daneua za reprezentanco nekdanje skupne države od leta 1957, ko je prvič igral na evropskem prvenstvu, se je končalo leta 1970 na najboljši možni način. S kapetanskim trakom jugoslovanske reprezentance, za katero so igrali še Krešimir Čosić, Petar Skansi, Nikola Plećaš, Vinko Jelovac, Aljoša Žorga, Rato Tvrdić, Damir Šolman, Ljubodrag Simonović, Trajko Rajković, Dragutin Čeramak in Dragan Kapičić, s trenerjem Žeravico na čelu, je v Hali Tivoli v Ljubljani osvojil zlato medaljo, postal prvak sveta skoraj hkrati kot druga legenda slovenskega športa, Miro Cerar, in v Ljubljani končal svojo blestečo športno kariero. V njej je samo z reprezentanco Jugoslavije v 13 letih osvojil enkrat zlato in dvakrat srebrno medaljo na svetovnih prvenstvih, enkrat srebrno na olimpijskih igrah in trikrat srebrno na evropskih prvenstvih. Več kot zavidanja vredna bera medalj in dosežkov.

Prihodnjič:
Olimpizem v 70. in 80. letih