Vesel, ko se je vrnil pod Pohorje
Jan Muršak bo po dveh letih v Švici hokejsko pot nadaljeval na Švedskem.
Odpri galerijo
Jan Muršak je lani sklenil svojo reprezentančno pot. FOTO: Jože Suhadolnik
V zadnjem desetletju je bil Jan Muršak, najbolj cenjeni slovenski hokejist na evropskih ledenih ploskvah, ob tem času na drugi strani Atlantika. Iz ZDA je namreč doma njegova žena Victoria, nekoč je igral za slovite Detroit Red Wings in bil ob Anžetu Kopitarju doslej sploh edini Slovenec v tekmovanju NHL. Koronavirus pa je svet prikrojil po svoje in tako zdaj 31-letni Štajerec za novo sezono, ko se bo po dveh letih vrnil na Švedsko v Göteborg, vadi pod domačim Pohorjem.
Tukaj pred mariborsko ledno dvorano Tabor, kjer sva se dogovorila za pogovor, ste prvič od blizu spoznavali skrivnosti hokeja in vsak dan končate trening. Se ta razlikuje od tistih v prejšnjih letih?
»Zdaj sem petkrat na teden v fitnesu, dvakrat na teden kolesarim: ali grem iz Hoč na Pohorje do Bellevueja, za kar potrebujem slabih 50 minut, ali pa do Areha, kar pomeni približno uro kolesarjenja v hrib. Izberem si enega od teh dveh vzponov na teden, drugo kolesarjenje pa je daljše, gre pa za griče v bližini Maribora. V fitnesu delam po programu iz mojega kluba Frolunda Göteborg, z menoj sta tudi hokejista Matija Pintarič in Miha Verlič, ki tudi z mano kolesari, malo se še privaja na dirkanje, ampak kar gre (smeh).«
A vaša vrnitev iz Berna v domači Maribor v dneh posebnih ukrepov proti širitvi koronavirusa ni bila prav preprosta, kajne?
»Drži. Letalskega prometa ni bilo več, klubskega avta nisem več mogel uporabljati, svojega tako v Bernu nisem imel, z ženo in psom pa smo po dveh letih bivanja v tem mestu imeli precej prtljage. Nato smo se z enim od nočnih kurirjev, ki resda ni prevažal potnikov, dogovorili za vožnjo v Slovenijo, pa še to ni bilo preprosto zaradi posebnih razmer na mejnih prehodih, zlasti med Avstrijo in Nemčijo. Tudi psu, deset let in pol stari mešanki buldoga in bokserja, ni bilo prav prijetno. Prav srečen sem bil, ko je bila ta pot za nami ...«
Očitno ste veseli tudi, ker boste nadaljevali kariero na Švedskem?
»Veste, da sem igral v nekaterih cenjenih klubih, pa bi po vsem doživetem glede organizacijske plati Frolundo Göteborg najbolj približal NHL. Pri CSKA Moskva smo imeli vrhunske igralce, zataknilo pa se je pri kakšni malenkosti, denimo dolgem čakanju na opremo. Zdaj ima ta sloviti klub novo dvorano, tista, v kateri sem igral še jaz, pa je bila že kar zastarela. V Švici pa je hokej predvsem biznis.«
Kako pa je bilo, ko vas je pozimi v Bernu obiskal selektor Matjaž Kopitar?
»Dvakrat me je gledal v živo v tej sezoni in obakrat sem zabil gol. Škoda, da ni prišel večkrat (smeh). Pogovarjala sva se precej, ponudil mi je, da bi se od reprezentance poslovil na domačem ledu. A zaradi vseh poškodb v zadnjih letih in želje, da bi s triletno pogodbo v Göteborgu sklenil pot igralca, nato pa se izobraževal kot trener, sem se lani odločil končati reprezentančno pot. Te odločitve res ne morem spreminjati in to Matjaž kot nekdanji športnik tudi razume.«
Tukaj pred mariborsko ledno dvorano Tabor, kjer sva se dogovorila za pogovor, ste prvič od blizu spoznavali skrivnosti hokeja in vsak dan končate trening. Se ta razlikuje od tistih v prejšnjih letih?
»Zdaj sem petkrat na teden v fitnesu, dvakrat na teden kolesarim: ali grem iz Hoč na Pohorje do Bellevueja, za kar potrebujem slabih 50 minut, ali pa do Areha, kar pomeni približno uro kolesarjenja v hrib. Izberem si enega od teh dveh vzponov na teden, drugo kolesarjenje pa je daljše, gre pa za griče v bližini Maribora. V fitnesu delam po programu iz mojega kluba Frolunda Göteborg, z menoj sta tudi hokejista Matija Pintarič in Miha Verlič, ki tudi z mano kolesari, malo se še privaja na dirkanje, ampak kar gre (smeh).«
A vaša vrnitev iz Berna v domači Maribor v dneh posebnih ukrepov proti širitvi koronavirusa ni bila prav preprosta, kajne?
»Drži. Letalskega prometa ni bilo več, klubskega avta nisem več mogel uporabljati, svojega tako v Bernu nisem imel, z ženo in psom pa smo po dveh letih bivanja v tem mestu imeli precej prtljage. Nato smo se z enim od nočnih kurirjev, ki resda ni prevažal potnikov, dogovorili za vožnjo v Slovenijo, pa še to ni bilo preprosto zaradi posebnih razmer na mejnih prehodih, zlasti med Avstrijo in Nemčijo. Tudi psu, deset let in pol stari mešanki buldoga in bokserja, ni bilo prav prijetno. Prav srečen sem bil, ko je bila ta pot za nami ...«
Očitno ste veseli tudi, ker boste nadaljevali kariero na Švedskem?
»Veste, da sem igral v nekaterih cenjenih klubih, pa bi po vsem doživetem glede organizacijske plati Frolundo Göteborg najbolj približal NHL. Pri CSKA Moskva smo imeli vrhunske igralce, zataknilo pa se je pri kakšni malenkosti, denimo dolgem čakanju na opremo. Zdaj ima ta sloviti klub novo dvorano, tista, v kateri sem igral še jaz, pa je bila že kar zastarela. V Švici pa je hokej predvsem biznis.«
Kako pa je bilo, ko vas je pozimi v Bernu obiskal selektor Matjaž Kopitar?
»Dvakrat me je gledal v živo v tej sezoni in obakrat sem zabil gol. Škoda, da ni prišel večkrat (smeh). Pogovarjala sva se precej, ponudil mi je, da bi se od reprezentance poslovil na domačem ledu. A zaradi vseh poškodb v zadnjih letih in želje, da bi s triletno pogodbo v Göteborgu sklenil pot igralca, nato pa se izobraževal kot trener, sem se lani odločil končati reprezentančno pot. Te odločitve res ne morem spreminjati in to Matjaž kot nekdanji športnik tudi razume.«
