Vidi veliko vzporednic s šampionskim moštvom
Amir Karić pred desetimi leti soustvaril edini koprski nogometni naslov doslej. Milanič bi bil še trener Maribora, če bi imel proste roke, Zahović bi moral oditi prej.
Odpri galerijo
Amir Karić je bil na igrišču, tudi v dresu Kopra, neizprosen borec. FOTO: Ljubo Vukelič
Med junaki, ki so na današnji dan pred desetimi leti na igrišču zaokrožili šampionsko sezono Kopra, je bil tudi Amir Karić. V 37. letu starosti je nekdanji reprezentant iz najuspešnejšega rodu spisal še eno veliko poglavje, zadnje veliko v 1. SNL. Velenjčan je pustil izjemen pečat v slovenskem nogometu, v katerem gresta po njegovi poti sin Sven in hči Tija.
Kakšni so spomini na koprski podvig?
»Vselej se je lepo spominjati zmagovalnih trenutkov, a koprski ima posebno težo, ki so jo oblikovala morda tudi naključja. Vedeti je treba, da je prvi mož kluba Ante Guberac začel sestavljati šampionski mozaik tako, da je iz Olimpije izgnanega Mirana Pavlina povabil v Koper. Z njim v glavni vlogi so se začeli sestavljati kamenčki, med katerimi so bili še Dare Vršič, jaz in še nekaj drugih odličnih igralcev z idealnim trenerjem za tedanjo zasedbo izkušenih in mlajših igralcev, Nedžadom Okčićem. Bil nam je kot oče.«
Desetletje po lovoriki in po treh letih v nižjih ligah se Koper vrača med najboljše. Bi lahko že v prvi sezoni ogrozil najboljše?
»Veliko vzporednic vidim s šampionskim moštvom. Tu je predsednik, ki je še vedno ambiciozen in zanesenjaški, če ne še bolj, v moštvu se neguje tovarištvo in odlično vzdušje, klub je organiziran in ima odlične razmere za treninge. Manjkajo le še trije, štirje vrhunski igralci, ki jih ne bo težko prepričati. Koper je lepo mesto s prijaznimi ljudmi in s klubom združuje vse, kar zanima in motivira najboljše ali mlade nadarjene igralce, za katere je odlična odskočna deska za odhod v tujino. Držim pesti, da se bo takoj uvrstil v Evropo.«
Zakaj sina Svena, ni jih malo, ki v njem vidijo morda bodočega reprezentanta in tudi vašega naslednika na igralnem položaju levega bočnega branilca, ni med njegovimi vijoličnimi v Mariboru?
»Tega ne bi rad pogreval. Kratek bom: Maribor oziroma njegov športni direktor Zlatko Zahović ga ni dovolj cenil. Pričakoval sem, da mu bo ponudil pogodbo, primerno njegovemu talentu in vlogi v mlajših kategorijah. Bil je kapetan. Res me je zmotilo nespoštovanje ali nezaupanje. Vsak novinec je veljal več in je dobil tudi boljši status. Sven bi si zaslužil več. Ne le on, Tija, petnajstletnica, je tudi odlična nogometašica. Igra za Tabor in je bila prvakinja med kadetinjami.«
Odletela sta kar oba?
»S trenerji je Maribor sklepal pogodbe za vsako sezono posebej. Z menoj je po nesporazumu s Svenom ni želel več podaljšati, zato sem odšel.«
Maribor je ostal brez izjemnega dvojca. Je bilo slovo neizbežno, morda prepozno?
»Zlatko in Darko Milanič sta naredila ogromno, a prepričan sem, da bi bil Darko še trener, če bi imel proste roke. Zgodba se je končala, kot se je, zaradi slabih rezultatov in ker ni bilo srčnosti ne volje. Zlatkova pot bi se morala končati še prej, Darko pa je moral iti, ker je najlažje, da gre trener, in ne igralci.«
Z nogometom je povezana vsa družina. Vaša življenjska sopotnica Sergeja je hči najboljšega sodnika v nekdanji državi, pokojnega Eda Šoštariča, in tudi partnerica, ki je prezrla marsikatero vašo neumnost. Kaj počnete?
»Ko si enkrat nogometaš, v njem tudi ostaneš. Drugega ne znam. Sem trener mlajših kategorij pri Jarenini, vodim selekciji do 15 in 17 let, obe sta kar uspešni. Mlajša je v prvi ligi, starejša v drugi. Sicer pa je naše družinsko gnezdo pod Pohorjem v Radvanju.«
Kakšni so spomini na koprski podvig?
»Vselej se je lepo spominjati zmagovalnih trenutkov, a koprski ima posebno težo, ki so jo oblikovala morda tudi naključja. Vedeti je treba, da je prvi mož kluba Ante Guberac začel sestavljati šampionski mozaik tako, da je iz Olimpije izgnanega Mirana Pavlina povabil v Koper. Z njim v glavni vlogi so se začeli sestavljati kamenčki, med katerimi so bili še Dare Vršič, jaz in še nekaj drugih odličnih igralcev z idealnim trenerjem za tedanjo zasedbo izkušenih in mlajših igralcev, Nedžadom Okčićem. Bil nam je kot oče.«
Desetletje po lovoriki in po treh letih v nižjih ligah se Koper vrača med najboljše. Bi lahko že v prvi sezoni ogrozil najboljše?
»Veliko vzporednic vidim s šampionskim moštvom. Tu je predsednik, ki je še vedno ambiciozen in zanesenjaški, če ne še bolj, v moštvu se neguje tovarištvo in odlično vzdušje, klub je organiziran in ima odlične razmere za treninge. Manjkajo le še trije, štirje vrhunski igralci, ki jih ne bo težko prepričati. Koper je lepo mesto s prijaznimi ljudmi in s klubom združuje vse, kar zanima in motivira najboljše ali mlade nadarjene igralce, za katere je odlična odskočna deska za odhod v tujino. Držim pesti, da se bo takoj uvrstil v Evropo.«
Zakaj sina Svena, ni jih malo, ki v njem vidijo morda bodočega reprezentanta in tudi vašega naslednika na igralnem položaju levega bočnega branilca, ni med njegovimi vijoličnimi v Mariboru?
»Tega ne bi rad pogreval. Kratek bom: Maribor oziroma njegov športni direktor Zlatko Zahović ga ni dovolj cenil. Pričakoval sem, da mu bo ponudil pogodbo, primerno njegovemu talentu in vlogi v mlajših kategorijah. Bil je kapetan. Res me je zmotilo nespoštovanje ali nezaupanje. Vsak novinec je veljal več in je dobil tudi boljši status. Sven bi si zaslužil več. Ne le on, Tija, petnajstletnica, je tudi odlična nogometašica. Igra za Tabor in je bila prvakinja med kadetinjami.«
Odletela sta kar oba?
»S trenerji je Maribor sklepal pogodbe za vsako sezono posebej. Z menoj je po nesporazumu s Svenom ni želel več podaljšati, zato sem odšel.«
Maribor je ostal brez izjemnega dvojca. Je bilo slovo neizbežno, morda prepozno?
»Zlatko in Darko Milanič sta naredila ogromno, a prepričan sem, da bi bil Darko še trener, če bi imel proste roke. Zgodba se je končala, kot se je, zaradi slabih rezultatov in ker ni bilo srčnosti ne volje. Zlatkova pot bi se morala končati še prej, Darko pa je moral iti, ker je najlažje, da gre trener, in ne igralci.«
Z nogometom je povezana vsa družina. Vaša življenjska sopotnica Sergeja je hči najboljšega sodnika v nekdanji državi, pokojnega Eda Šoštariča, in tudi partnerica, ki je prezrla marsikatero vašo neumnost. Kaj počnete?
»Ko si enkrat nogometaš, v njem tudi ostaneš. Drugega ne znam. Sem trener mlajših kategorij pri Jarenini, vodim selekciji do 15 in 17 let, obe sta kar uspešni. Mlajša je v prvi ligi, starejša v drugi. Sicer pa je naše družinsko gnezdo pod Pohorjem v Radvanju.«
