Vrnitev pod koše, ko bo povsem nared

LJUBLJANA – Brez bratov Dragić v slovenski košarki ne gre. Pa še nekaj let bo tako. Medtem ko je Goran naznanil, da bo po novem le navijač reprezentance, se vnovičnega igranja za Slovenijo veseli njegov mlajši, 29-letni brat Zoran. A malce bo moral še počakati. Najprej bo moral sanirati poškodbo desnega kolena, potem ko si je 18. februarja natrgal križno vez, poškodovan pa je tudi meniskus. Zorana smo ujeli v Los Angelesu, kjer je bil 13. marca operiran, v mestu angelov pa opravlja tudi prvi del rehabilitacije. »Še par dni in rešil se bom bergel,« navdušeno sporoča Zoran. V letu dni si je dvakrat poškodoval koleno. Jeseni se je uspešno vrnil na parket, potem se je ponovilo. »Sodnik je že prekinil akcijo, žogo sem le položil v koš,« se spominja finala turškega pokala, kjer ga je eden od tekmečevih igralcev (Berkan Durmaz) nespretno zadel, Zoran pa je padel. »Lahko bi reagiral drugače. Naslednji dan se mi je opravičil. To je košarka, zgodi se, nikogar ne krivim za svojo nesrečo,« je dejal Zoran, za katerega pa je to slaba uteha. Roko na srce, niti pomislil ni, da je tako hudo poškodovan. Zatem se je še vrnil, potem pa se je oglasilo koleno. Ni šlo več, naslednji dan je pregled z magnetno resonanco potrdilo zle slutnje.

Turki bodo počakali

V klubu so mu ponudili vso pomoč, na koncu pa se je odločil za poseg v Združenih državah Amerike. »Zdravniki so zadovoljni, zašili so tudi meniskus, zato bom tokrat počival mesec in pol dlje. Nikamor se mi ne mudi,« nadaljuje Zoran, ki zdaj enkrat na dan opravlja terapije, preostali čas pa namenja družini, sinu in ženi, ki sta z njim v Los Angelesu. »Ali bom še igral v Anadolu Efesu, ne vem. V tem hipu šteje le to, da okrevam,« o svoji prihodnosti (ne) razmišlja Zoran. Turke je navdušil. Pred poškodbo so mu že pripravljali novo pogodbo, trener Ergin Ataman ga zelo ceni. »To je lepo slišati. Ne bojim se za svojo prihodnost. Po prvi poškodbi sem se vrnil še boljši,« Ljubljančanu ne manjka odločnosti in želje. »Prva poškodba je le prva. Zdaj mi je nekoliko lažje,« naš sogovornik priznava, da se je nekoliko lažje sprijaznil z letošnjimi kot pa z lanskimi težavami. Zaradi tega je moral Dragić mlajši izpustiti evropsko prvenstvo, želi si, da bi bil zraven v zaključku kvalifikacij in na prihajajočem svetovnem prvenstvu, kamor pa se Slovenija še mora prebiti. »Pričakujem, da bom novembra ali decembra na parketu. Saj poznate moje razmišljanje: za reprezentanco bom igral, dokler bom zmogel,« je jasen v svoji nameri, da se mu ne ponovi več lansko evropsko prvenstvo, ki ga je spremljal na televizijskem zaslonu, finale pa v dvorani v Istanbulu. »Lahko bi igral, a to ne bi bil Zoran, kakršen si želim biti. Ne zanima me povprečje in igre na 50 odstotkov zmožnosti. Vse ali nič,« še razkrije Zoran, ki so mu uspešno okrevanje zaželeli tudi na Košarkarski zvezi Slovenije. Drugi del rehabilitacije bo opravil v Miamiju, kjer bi rad spremljal brata v uspešnih nastopih v končnici lige NBA, ki se bo začela 14. aprila.