Z Dončićem in druščino bi bilo vse drugače

 Koničiva, Tokio! Leto 2020 bo olimpijsko, zato bodo domala vse športne poti v novem letu vodile na Japonsko, ki bo od 24. julija do 9. avgusta gostila igre 32. olimpijade. Te bodo vrhunec štiriletnega obdobja za številne slovenske športnice in športnike.

Generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije Blaž Perko si želi, da bi jih bilo na slavnostnem mimohodu kar 80.
Ta številka je sicer zelo optimistična in občutno presega okroglo številko 60 slovenskih olimpijk in olimpijcev iz Ria 2016. To je sicer tudi bolj realistično Perkovo izhodišče, ki bi ga lahko oplemenitile naše reprezentance v igrah z žogo.

»Imamo še nekaj želez v ognju, lahko se še uvrstijo moška košarkarska reprezentanca, izbrana vrsta v košarki 3x3, moška rokometna reprezentanca in odbojkarji. Koliko jih pričakujemo v Tokiu? Naš načrt je vsaj ena ekipa v olimpijski odpravi, z vidika navijača bi si jih gotovo želel več, eno pa si približno upamo napovedati,« je o neznankah pri številu slovenskih udeležencev povedal Perko.

Proračun bi bil za 300.000 evrov višji

K višjemu številu bi spadali tudi višji stroški. »V pričakovanju teh kvalifikacij smo najbolj v negotovosti, nekatere so na sporedu pozno v letu 2020. To zaplete logistiko projekta, saj bo malodane tik pred zdajci jasno, kako številčna bo slovenska odprava. Pripravljene imamo načrte A, B in C. Če se uvrsti več naših ekip, to ne bo nič takšnega, česar ne bi mogli izpeljati, se bo pa treba pri financah potruditi in prispevati nekaj več. Uvrstitev treh ekip bi pomenila četrtinsko povečanje proračuna, to je vsaj 300.000 evrov več. Za prihodnje leto je sicer predvidenega 1,2 milijona za celoten olimpijski projekt. Enako velja za kadrovske okrepitve. Nimamo še izkušenj s tem, da bi imeli tri ekipe na igrah, gotovo bi morali potem k odpravi pristopiti nekoliko drugače, organizacijsko razširiti ekipo,« je ta čas še navidezni izziv orisal Perko.

Pri OKS so sicer že v načrtu A predvideli vsaj eno slovensko zasedbo v kolektivnih športih na Japonskem. »V Riu je bilo z rokometaši vred 60 slovenskih športnikov, tako da naša predvidevanja, da bo v Tokiu nastopilo od 60 do 80 Slovencev, vključujejo najmanj eno ekipo. Če bi se jih uvrstilo več, to ne bi pomenilo dodatnih izdatkov za naše obstoječe pokrovitelje, s katerimi imamo praviloma štiriletne pogodbe, morda pa bi se našel kakšen nov pokrovitelj, morda bi kaj več prispevala država,« je še povedal o finančni konstrukciji, ki bi bržkone največji pospešek dobila ob morebitni uvrstitvi košarkarjev z Luko Dončićem na čelu.

»Nekaj zadnjih zimskih in poletnih iger smo imeli v olimpijski odpravi po enega predstavnika v ekipnih športih. Podoba olimpijske reprezentance je tako povsem drugačna, daje ji dodatni pomen. Tudi spremljanje tekmovanja je zelo zanimivo zaradi tekmovalnega sistema, saj imaš na vsakih nekaj dni tekmo. To zelo pritegne javnost, da vseskozi spremlja turnir,« si Perko želi ponovitve Sydneyja 2000, Aten 2004 in Ria 2016, kjer so nastopili naši rokometaši, ter Sočija 2014 in Pjongčanga 2018, kjer so nas zastopali tudi hokejisti.

Kolajn nočejo napovedati

Glavni aduti za osvajanje kolajn pa vendarle prihajajo iz posamičnih panog, v katerih je Slovenija od osamosvojitve na poletnih OI doslej osvojila 23 odličij. V Riu so bili na odru za zmagovalce zlata judoistka Tina Trstenjak, njena bronasta reprezentančna kolegica Ana Velenšek ter srebrna jadralec Vasilij Žbogar in kajakaš Peter Kauzer.

»Kolajn ne bi napovedoval, njihovo načrtovanje je nehvaležno, naša osnovna želja je, da se domov vrnemo vsaj z eno. Imamo kopico športnikov s potencialom zanje, to so športniki, ki so zmagovali letos, in tisti, ki že imajo tovrstne olimpijske izkušnje. Gre za judoistke in judoiste, kajakaše in kajakašice na divjih in mirnih vodah, športne plezalke, kolesarje, jadralski dvojec Mrak-Macarol. To so udarni aduti, ki jih je mogoče stresti iz rokava,« je Perko naštel najbolj vroča slovenska železa za Tokio 2020.