Z gasilskim avtom po strelca (FOTO)

Niti noč niti kilometri niso ovira, da prideš čestitat prijatelju. Tako nekako razmišljajo v Gornjem Gradu, kjer so na vso moč ponosni na Frančka Gorazda Tirška, svojega junaka parastrelca, dobitnika dveh kolajn na zadnjih paralimpijskih igrah v Tokiu. Viki Kovač je skupaj zbral prijatelje, ne prvič, vsi so prepričani, da ne zadnjič.



Po Tuhinjski dolini so tudi z gasilskim kombijem pridrveli na Letališče Jožeta Pučnika, da se poklonijo svojemu sokrajanu, ki je prek Frankfurta prihajal v domovino s paralimpijskih iger.

Ko je v finalu, vsi mirni

Med temi, ki so prišli stisnit roko Naniju in celotni parastrelski reprezentanci, je bil tudi Renato Šterman. Deluje v Strelskem društvu Mrož v Velenju, Nani je njihov član.

»Sprva je začel streljati pri Poloni Sladič, ta pa ga je usmerila na klubsko raven, kjer vadi še danes, z njo pa opravlja reprezentančne treninge,« pojasni Šterman, kako je prišel v stik z Nanijem. »Tudi zame je bila novost, da sem delal s športnikom invalidom, hitro sva se ujela, vse podrobnosti, ki jih nisem poznal o parastrelstvu, pa sem se naučil od Polone Sladič. Sicer pa je Nani delaven in povsem predan športu, dvakrat na dan po tri ure treninga to pomeni,« nadaljuje Šterman, ki je bil navdušen, kaj vse je uspelo Tiršku v Tokiu. »Ko pride v finale, se lahko veselimo, saj praviloma kar osvoji medaljo. Tudi v Tokiu je pokazal izredno psihološko trdnost,« je bil navdušen Šterman.



»Nani je naš, fajn poba je, jager,« je hitel hvaliti sokrajana Stane, ki je hitro spomnil, da ni velik car le Nani, ampak tudi njegova mama. »Mama Irena je ena najboljših kuharic, prav tradicionalno gostilno imajo,« nadaljuje Stane, ki nam zaupa, da so lovci tudi Nanijevi strici, na lov pa se z njim odpravi njegova partnerica Lea, ki je bila med prvimi na letališču, potem pa je potrpežljivo čakala, da pride njen Nani. Nekaj pred 23. uro ga je le dočakala. Ko je Franček Gorazd opravil z mediji, je odšel pred letališče, tam so ga čakali njegovi. Harmonika je odmevala, v objem mu je prišla njegova Lea, potem pa so mu hiteli čestitati vsi. Za vsakega si je vzel čas.

Razočarani Franc

»Zapomnite si, tukaj bomo Nanija še čakali. Nani bo še osvajal medalje,« je povedal Ivan, ki je 10 let starejši od njega. »Pazil sem nanj, ko je bil otrok, bil je miren in lepo vzgojen. Vesel pa sem, da je uspešen in da si je življenje tako postavil in uredil. Ves čas smo mu ob strani, bil in ostal pa je vztrajen, marljiv in delaven,« je dodal Ivan, tudi nekaj solza sreče je bilo ta večer.



Vsem se je odvalil kamen od srca, predvsem pa Naniju, ki ni hotel razočarati, v prvi vrsti sebe, pa tudi prijateljev in bližnjih, ki mu vsak dan stojijo ob strani. Ob prihodu domov ni manjkalo čestitk; v imenu Zveze za šport invalidov Slovenije – Slovenskega paralimpijskega komiteja mu je čestital predsednik Damijan Lazar, zahvalo in čestitke pa je izrekel tudi trenerki Poloni Sladič in njeni pomočnici Sonji Benčina. V odpravi, ki se je vrnila domov, je bil tudi Franc Pinter, ki je nastopil na svojih 8. paralimpijskih igrah. Ker ni dosegel finala v svoji paradni panogi, je bil razočaran. »To je šport,« je dejal in dal vedeti, da si tudi invalidi želijo, da se jih sodi in meri skozi rezultate.