Z Gogijem igral za Slovenijo, Dončića lovil po stanovanju

»Niti Kranj ni izjema, povsod je dovolj igrišč za košarko in nogomet. Ko sem bil otrok, smo brcali žogo ali jo metali na koš. Morda je celo prednjačil nogomet. V šoli pa je bilo tako, da se je bilo treba odločiti za en krožek. Ker je bila dobra družba, sem se odločil za košarko. Tam je bil trener Tomo Kegljevič, ki pa je že naredil prvo selekcijo. Povedal je, kateri smo zanimivi, da bi lahko igrali košarko. Povabili so me v KK Triglav Kranj. Tako se je začelo,« pove 41-letni Dragiša Drobnjak, ki bo jutri, v nedeljo, s poslovilno tekmo v Novi Gorici na Sončkovem dnevu sklenil bogato kariero.

Začel je v Triglavu, od tam ga je pot vodila v Krko, bil je še član Geoplina Slovana in Uniona Olimpije. Leta 2006 je šel prvič na tuje – sprva za dve leti na Poljsko v Turow, odkoder se je vrnil v Slovenijo (novomeška Krka), potem je sledila nova sezona v Turowu, igranje v Italiji (Napoli), Belgiji (Oostende) in nova vrnitev v Krko (sezona 2010/2011). Pred letošnjim koncem kariere v dresu Rogaške je bil še član Oostendeja, Olimpije in še enkrat Krke.

Nima zamer

»Imel sem lepo kariero. Ničesar ne obžalujem. Morda bi lahko dosegel še kaj več, če bi imel boljše trenerje v najstniških letih. Vem pa, to sem spoznal proti koncu kariere, da je vsak trener, tudi če se z njim nisem strinjal, hotel najboljše zame in ekipo. Do nikogar ne gojim zamer,« pravi Drobnjak, ki si je v teh letih nabral lovorik. V Sloveniji je bil osemkrat državni prvak, trikrat s Krko, dvakrat z Olimpijo, enkrat senzacionalno s Tajfunom, dva naslova državnega prvaka je osvojil tudi v Belgiji. Doma in na tujem je osvajal pokale (4) in superpokale (2), leta 2015 je bil tudi najboljši košarkar finala v slovenski ligi. Pri soigralcih in trenerjih je bil znan po tem, da je veliko razmišljal, veliko vedel. Veljal je za takega sogovornika, ki je znal poslušati, slišati in tudi povedati svoje mnenje.

»Od otroštva sem tak. Veliko sem razmišljal, vse pa sem hotel videti z različnih zornih kotov. V osnovni in srednji šoli sem se navduševal nad zgodovino. Slišal sem, da če hočeš razumeti zgodovino, moraš prebrati, kako so jo napisali zmagovalci. A če želiš vedeti več, moraš zbrati in preveriti več virov. To sem prenesel v življenje, kjer delujem na takšen način. Predvsem pa nikoli ne želim nikogar obsojati ali obtoževati. Vedno začnem pri sebi, pogosto se vprašam, kaj sem naredil, koliko sem vložil, da bi nekaj uspelo. Precej analiziram. Tudi med igro, še posebno v obrambi, sem razmišljal o smiselnosti in učinku igranja. Pri tem se spomnim sezone 2010/2011, ko smo s Krko osvojili vse – bili smo prvaki pokala EuroChallenge, igrali na finalnem turnirju Lige ABA in bili državni prvaki. Naš trener je bil Aleksandar Džikić. V nekem trenutku mi je rekel, naj ne razmišljam toliko, naj se prepustim toku. Pa sem mu odvrnil, da če to naredim, ne bom več jaz,« pove Drobnjak.

K Dončiću na večerjo

Uglajen in dobrodušni Dragiša je tako ali drugače povezan tudi z dvema košarkarskima biseroma Goranom Dragićem in Luko Dončićem. »Ko je Goran na Slovanu začel dobivati priložnost v članski ekipi, sem odšel s Kodeljevega. Smo pa potem z Olimpijo odigrali dva finala s Slovanom, kjer je Goran rasel ob Saši Dončiću, Vjeku Petroviču in drugih igralcih. Po tekmah smo se začeli družiti. Z Goranom sva bila skupaj tudi v reprezentanci za kvalifikacije za olimpijske igre leta 2008,« Drobnjak pripoveduje o tem, kako je spoznaval Gogija in si delil z njim reprezentančno garderobo.

Luko je spoznal precej prej. »S Sašem Dončićem sva bila soigralca v Krki, ki je v sezoni 2000/2001 igrala suproligo. Takratna Saševa žena Mirjam je s sinom Lukom prihajala ob petkih v Novo mesto in ostala za vikend. Vsak petek so me povabili na večerjo, z Luko pa sva se lovila po stanovanju,« smeje pristavi Dragiša, ki je vesel, da je tako Goranu, čeprav po težji poti, kot Luki uspel veliki met v ligi NBA.


Drobnjak je zadnjo tekmo odigral maja letos v dresu Rogaške. Zdaj se šola, rad bi bil dober trener. »Pred mano je še precej izobraževanja, da postanem trener košarke prvega razreda. Veselim se šolanja. Ni mi težko. Pišem pa toliko, kot nisem že od osnovne in srednje šole,« Drobnjak pove, kaj mu zdaj poleg družine, ponosen oče in ljubeč mož je, zapolnjuje čas, ki je bil v minulih 22 letih pretežno namenjen poklicni karieri.