Z Mandarićem do naslova prvaka

Olimpija bo spomladi z vrha lestvice in štirimi točkami naskoka pred Mariborom naskakovala tretji naslov državnega prvaka v petih letih. Njena jesenska podoba na igrišču je bila všečna, na trenutke vrhunska, a tudi precej naivna. Najzaslužnejši za Olimpijino igralno preobrazbo je trener Safet Hadžić, ki je strnil oceno.

Še večje zadovoljstvo je bržkone skalil poraz z Domžalami. Kakšna je vaša ocena prvega dela?
»Nekaj grenkobe je, toda tudi Maribor je izgubljal točke na tekmah, na katerih nihče ni pričakoval, da jih lahko. Prejšnjo sezono je Olimpija končala z devetimi točkami zaostanka za Mariborom, zdaj ima štiri prednosti in je na prvem mestu. Napredek je viden.«

Koliko vam pomeni domala plebiscitarna podpora navijačev in predsednika Milana Mandarića?
»Ogromno, a spoštovanje in podporo smo si zaslužili vsi, ki delujemo v teh razmerah. Izpostavil bi predvsem pošteno delo. Olimpijo je zelo težko voditi v takšnih razmerah, pritiski so bili izjemni. Na eni strani menedžerski lobiji, na drugi zahteve po zmagah.«

Ste se otresli vpliva menedžerjev?
»Moj princip je, da jih ignoriram. To ne pomeni, da jih ne upoštevam, le sodelovati nočem z njimi. Pogovarjam se z mnogimi, a pri tem, da je moja beseda zadnja, sem nepopustljiv.«

Srečno roko ste imeli s hrvaškimi igralci, še posebno pri izbiri Anteja Vukušića in Luke Menala.
»Ante je bil moja izbira po občutku. Menalo je drugačna zgodba. Ponudb za igralce je vedno dovolj, poleti sem imel na voljo vsaj 20 igralcev. Izbral sem le tri in menim, da sem zadel. Za vsakega sem si izbral čas, pogledal posnetke in presodil, ali sodijo v moj koncept.«

Kako bi ocenili učinek najvidnejših igralcev v prvem delu sezone?
»Nejc Vidmar ni imel najboljše sezone. Mario Jurčević je bil podcenjen, a je svoje opravil korektno. Magny Bagnack je igralec izjemnih potencialov, a v glavi je že imel druge izzive. Miral Samardžić je prinesel izkušnje in avtoriteto. Spomladi bo boljši. Eric Boakye ni imel padcev in vzponov. Tomislav Tomić je bil vodja in je nepogrešljiv. Vitjo Valenčiča usposabljamo in napreduje. Z izkušnjami bo vlekel tudi boljše taktične odločitve. Endri Cekici je bil eden od najpomembnejših mož. Njegova igra je bila raznovrstna, je gibljiv, ima dober strel, zabija gole in je ustvarjalec. Učinek Stefana Savića bi bil lahko večji, a ga razumem. Prišel je do trenutka, ko si je zaželel novega, zahtevnejšega koraka v karieri. Presegel je raven lige, zato ni bil vselej osredotočen na tekmo. Menalo je supertalent! Ante je bil je prava rešitev v napadu.«

V Nikici Milenkoviću imate pomočnika, ki je celo več kot to. Kaj vam pomeni?
»On je gospod, človek z modrostjo in izkušnjami. Njegovo filozofijo in miselnost, ki jo je prejel od svojega prijatelja Johana Cruijffa, poskušamo prenesti na igrišče. Njegov vpliv je viden v načinu igre, ki jo odlikuje igra podaj. Takšen je že dlje trend.«

Zakaj ni več domačih fantov na igrišču?
»Ker niso dovolj kakovostni. Zaradi tega je Nikica prevzel vajeti v mlajših kategorijah, da bi lahko uveljavili proces dela, ki bo mlajše vzgajal v tehnično dovršene nogometaše. V Sloveniji se je mlajšim igralcem vsilil koncept taktične discipline in branjenja. Namesto da bi jih spodbujali k ustvarjalnosti, da bi s svobodo v igri iskali ravnovesje med disciplino in odgovornostjo. Želim si mlade igralce, ki imajo svoj jaz, domišljijo, predrznost, česar naši igralci nimajo v primerjavi s hrvaškimi.«

Mar lahko vse pade v vodo, če bo januarja predsednik Milan Mandarić našel novega upravitelja?
»Ne bi bil presenečen, če bi imeli drugačne načrte, s čimer bi se moral posloviti. Moji občutki so, da bo Mandarić še vsaj do konca sezone prvi mož.«