Z vero in očetom Mario v teniško elito (FOTO)
Vse oči bodo prihodnje dni uprte v deželo tam spodaj, ki bo gostila prestižni teniški turnir Australian Open, med 26. in 29. januarjem pa se bodo v Melbournu predstavili tudi najboljši gluhi tenisači. Med osmerico najboljših na svetu bo 27-letni Marino Kegl!
»Kot vedno se bom srčno boril za svojo domovino. Dal bom vse od sebe in pokazal, kaj zmorem. Rad igram na trdi podlagi, in ko mi bo igra stekla, je vse mogoče. Žoga je okrogla, sreča pa opoteča. Treba bo vložiti veliko truda. Če bo vroče, bo podlaga hitrejša. Z atijem jo bova preizkusila ob različnih urah in jo bolje spoznala. Srčno si želim, da bi bila Slovenija ponosna name,« nam je pred odhodom povedal 27-letnik iz Murske Sobote.
Ni človek, noče živeti
Rodil se je popolnoma gluh in se začel s tenisom ukvarjati pri osmih letih. Začetki so bili težavni, saj je imel zaradi svoje hibe preglavice z orientacijo, eksplozivnostjo, občutkom za prostor in ravnotežjem. Sprva je vadil enkrat tedensko, nato se je vključil v teniški klub. Po ne ravno navdušujočih začetkih med slišečimi sta z očetom Darkom, sicer glasbenikom, ki se je takrat povsem posvetil sinovi karieri, delala dodatne vaje in posebej trenirala še enkrat toliko, kolikor je vadil v klubu. »Naključij ni! Opravljam svoje poslanstvo. Vse se zgodi z razlogom. Tudi to se je, da se je Marino rodil prav nama, zdravnici in glasbeniku. Kaj me je gnalo? Rad je hodil na tenis, tam se je sprostil. Ko pa so se začela tekmovanja, je vedno izgubil. Drugi so dobivali pokale, on nič. Potem je enkrat meni in ženi Majdi rekel, da ni človek, ker je gluh, in da noče živeti. Kako je to zabolelo! Te besede so se mi zarile globoko v srce in dušo. Takrat sem mu rekel: 'Dragi sin, vsak človek je vreden življenja. Vsak ima velike potenciale, le odkriti jih je treba. Pomagal ti bom, da boš postal najboljši gluhi tenisač na svetu. Samo začeti bova morala trdo delati!' Tista iskrica v njegovih očeh in prisrčen nasmeh sta bila signal vsemogočnega, ki je odločil, da greva na pot v neznano,« pripoveduje Darko.
Kitaro postavil v kot
Iskreno pove, da se ni zavedal, v kaj se podajata z Marinom. »V življenju, šest križev nosim, sem počel marsikaj. Od kopanja jarkov do turizma, zavarovalništva in še česa. V začetku 90. let ni bilo služb, ni bilo denarja, morali smo delati vse, da bi preživeli. Petindvajset let sem bil predvsem glasbenik – pevec in zabavljač. Mikrofon, kitaro in klaviaturo sem odložil 2011., odkar z Marinom opravljava poslanstvo poklicno. Ni mi žal niti sekunde dolgih prebedenih noči, ko sem se učil in spoznaval tenis. To je bilo tako, kot bi kuharski mojster iz polovice sestavin pripravil vrhunski krožnik. Največ idej, predvsem iz ravnotežja in koordinacije telesa, mi je dala košarka, ki sem jo kot najstnik treniral in imel neskončno rad. In danes sva tukaj. Najini cilji so najina pot in pot je najin cilj,« nadaljuje Kegl. Njegov sin je iz leta v leto napredoval. Njegovi aduti so postali vid, predvidevanje, opazovanje, intuicija. Pri le dobrih 12 letih je prvič postal državni prvak med gluhimi, pri osemnajstih, leta 2013, je kot najmlajši tenisač nastopil na olimpijadi gluhih v Bolgariji in se prebil do četrtfinala. Na zadnjih dveh olimpijadah gluhih je bil četrti. Novega uspeha se je razveselil leta 2021, ko je na evropskem prvenstvu na Kreti osvojil bronasto medaljo.
»Integracija invalida v družbo je pri nas še vedno zelo otežena. Še vedno imamo v glavah predsodke, ki so bili v še ne tako oddaljeni preteklosti praksa. Kaj so počeli tako ali drugače invalidni otroci, otroci s težavami v razvoju? Nič! Bili so po zavodih, posebnih šolah, na kmetih so pasli krave in bili bolj ali manj v napoto vsem in vsakomur, nemalokrat celo predmet zasmehovanja in ponižanja. Zadnje čase se stvari izboljšujejo. Vsaka oblika športa ali kakršne koli druge dejavnosti, ki razbijajo monotonost, so za otroke, še posebno invalidne, v smislu razvoja osebnosti vredne zlata,« pove Darko, tudi ambasador programa Postani športnik.
Kar ni mogel dojeti
V Melbournu se bo merilo prvih šest s svetovne lestvice, Marino je v tem hipu četrti, dva igralca pa sta dobila posebno vabilo. Da turnir bo, je postalo jasno oktobra, ko so tekmovalci prejeli vabila. »Ko sem to povedal Marinu, mi ni verjel, še sam lep čas nisem dojel,« pravi Darko. »Nikoli si niti v sanjah nisem predstavljal, da bom nekoč zaigral na Australian Open. Eden od komentatorjev na moji uradni facebook strani je zapisal, da je zmaga že nastop na tako prestižnem turnirju. Se strinjam in že komaj čakam,« je navdušen Marino, ki trenira pod očetovo taktirko, v pomoč so mu tudi v matičnem klubu ŽTK Maribor. »Vera v Boga nama daje smernice in moč, da poskušava čim bolje in čim uspešneje premagati vse ovire, ki so Marinu postavljene na pot. Vsak majhen korak v napredku je majhna, a sladka zmaga. Vredno je vsakega truda, časa in trpljenja. Naučil sem se, da je sreča v majhnih stvareh, naučil sem se ponižnosti, skromnosti, potrpežljivosti. Naučil sem se, da je največje bogastvo tisto, ki ga daš drugemu. Naučil sem se odpuščati. Tudi tistim, ki so mi, tudi na moji trenerski poti, delali materialno in moralno škodo, ker sami v svoji velikosti niso bili sposobni prepoznati vrednot majhnega človeka,« sklene Darko.
