Za enega največjih z našega prostora ni previsokih ovir
Zgodba o Luki Modriću, motorju igre hrvaške reprezentance in zdaj že več kot desetletju tudi kultnem igralcu madridskega Reala, po dosežkih največjega nogometnega kluba stare celine, vedno znova in znova ponuja presežnike. Pri 37 letih je neustavljiv, kljubuje vsem običajnim zakonom fizike. Očitno ne pozna nepremagljivih ovir, regeneracija ga ne uničuje, kar je pri vrstnikih na tej ravni v vrhunskem športu že prav redko. In prav Modrić bo tudi udarni adut reprezentance naših južnih sosedov v jutrišnjem velikem finalu lige narodov v Rotterdamu proti Špancem (20.45).
Madridski športni dnevnik As je zapisal tako: »V nedeljo bo praznik – še zlasti, če radi igrate nogomet z Luko. Njegova Hrvaška v finalu čaka Španijo.« In Marca, še bolj globalno prepoznaven dnevni časnik s športno vsebino iz španske prestolnice, je v prvem odzivu ob končnem razpletu polfinala, poudarila: »Po tekmi z Italijo je pred nami še ena nogometna klasika, zdaj proti Modrićevi Hrvaški v finalu.«
Seveda premore selekcija očitno izjemnega selektorja Zlatka Dalića, ki niza še vidnejše dosežke od predhodnikov, vključno z nepozabnim Ćirom Blaževićem, še kopico izjemnih nogometašev, od vratarja Dominika Livakovića naprej, toda osrednji junak že dolgo ostaja prav Realov dragulj. Pred selitvijo v Madrid (poleti 2012) je bil Tottenhamov, prej pa seveda Dinamov. Pa Luka ni izvirni zagrebški purger, Dalmatinec je, doma iz okolice Zadra, ki so mu vojne grozote prekinile otroštvo in ga skupaj z družino preselile v omenjeno obalno mesto. Nogomet je bil zanj od malega najbolj priljubljena zabava, pri šestih letih še ni mogel doumeti razsežnosti krutega dogajanja, med katerim so mu agresorji tedanjih srbskih paravojaških enot ubili dedka, Lukov oče pa se je pridružil obrambi hrvaške domovine.
Pohvalam ni konca
Modrić pa je kmalu vstopil na veliko reprezentančno pot, prvič je okusil adrenalin velikega tekmovanja pri 21 letih, ko ga je selektor Zlatko Kranjčar uvrstil na seznam za mundial 2006 v Nemčiji. Že dve leti pozneje je bil nato na avstrijsko-švicarskem euru osrednji adut hrvaške vrste, ki je takrat blestela v celovški in dunajski areni, pa se v slednji po izjemni nogometni drami spotaknila ob turško oviro.
Na veliko zgodbo Modrićeve Hrvaške je bilo treba še počakati, sledila je najprej s srebrno kolajno po imenitnem moskovskem finalu svetovnega prvenstva 2016 proti Franciji, nadaljevanje doživela z bronom na lanskem katarskem mundialu. Pohvalam od vsepovsod ni bilo konca, zanimive so bile tudi tiste pred dnevi iz Rotterdama, ki so ga objavili pri osrednji nemški tiskovni agenciji DPA: »Hrvaške brez Luke Modrića si ni mogoče predstavljati. Podobno kot ne Pariza brez Eifflovega stolpa, Londona brez Big Bena in Rotterdama brez pristanišča.«
