Zadnja zmaga se ga je dotaknila bolj kot prva

RATEČE – Če sodimo po sobotnih in nedeljskih poletih v Vikersundu, bo glavni slovenski adut na finalu 40. sezone svetovnega pokala smučarskih skakalcev oziroma letalcev na smučeh vsekakor Domen Prevc. Še ne 20-letni reprezentant iz Selške doline si želi v Planici predvsem uživati. Če bo, niti dobri rezultati ne bodo manjkali, je prepričan najmlajši od bratov Prevc.

Kako zelo vam je odleglo po podvigu v Vikersundu?
»Končno sem dočakal vikend, v katerem se mi je vse pokrilo. Za to sem delal vse leto. Ta zmaga mi pomeni veliko več kot, denimo, tista prva iz Kuusama '16, ko so se stvari jeseni lepo nalagale druga na drugo in je vse teklo kot po maslu. Tokratno sem doživel veliko bolj čustveno in tudi veliko bolj se me je dotaknila. Dolgo sem se mučil in mučil, da bi prišel tako daleč. Dejstvo je, da je drugič težje priti na vrh kot prvič.«

Kako zelo ste bili živčni pred finalnim poletom in takoj po njem?
»Pred nastopom sem čutil določeno (pozitivno) nervozo, ki je nisem bil vajen. Toda nato sem bil – ker mi polet ni uspel tako, kot sem si ga zamislil – živčen tudi spodaj. Najprej nisem bil prepričan, da bo zadostovalo za zmago. Še več; 90-odstotno sem bil prepričan, da ne bo dovolj. Na srečo se je izračun točk za las obrnil v mojo korist.«

Kaj vam je po zmagi rekel Japonec Rjoju Kobajaši, ki je za vami zaostal za pičle 0,1 točke?
»Da se takšne tekme zgodijo in da sem imel srečo. A bolj mi je ostal v spominu njegov odgovor na vprašanje enega od novinarjev, češ kaj bo naredil z denarjem (60.000 evrov), ki ga je prejel za skupno zmago. Odvrnil je, da nič, ker ga zaradi davkov ne bo ostalo prav veliko.«

Koliko vam je žal za spodrsljaj v Trondheimu?
»S poleti, ki sem jih prikazal v Vikersundu, bi bil v končnem seštevku norveške turneje tretji. Vprašanje pa je, kako bi se vse skupaj odvilo, če bi mi že v Trondheimu uspel dober nastop. Zdaj je, kar je, v športu nikoli ni preveč smotrno obžalovati česa za nazaj, saj na to pač nimaš vpliva.«

Kaj pričakujete od tokratne Planice?
»Ker tukajšnje termike še nisem imel priložnosti izkusiti, upam, da jo bom tokrat. Želim si, da bi čim bolj užival v vsakem poletu posebej. Kadar uživamo skakalci, so običajno tudi rezultati pravi za nas in za vas, novinarje.«

Ali so za vas favoriti isti, kot so bili v Vikersundu?
»Da, Rjoju Kobajaši in Stefan Kraft sta na Norveškem letela zelo dobro, zato menim, da lahko krojita vrh tudi tu. Lahko pa preseneti marsikdo. Na letalnici se namreč karte na novo premešajo.«

Ste veseli, da se sezona bliža h koncu?
»Ne, jaz bi raje videl, da bi trajala dlje in da bi imel še kopico tekem na letalnicah. Ampak moram biti realen in priznati, da sem jaz sezono prepozno začel, ne da se ta prezgodaj končuje.«

Kaj bi se moralo zgoditi, da bi postali bolj stanovitni?
»Ne vem, morda še nisem dovolj zrel, da bi ohranjal fokus 24 ur na dan, sedem dni na teden. Z(a)motijo me druge stvari, po kakšnem slabem vikendu mi vse skupaj pade malo dol, potem se to zavrti v krogu, zaradi česar niha tudi forma, kar se pozna na rezultatih. Ko se zdaj ozrem nazaj, so nihanja zdaj kljub vsemu manjša, kot so bila prejšnja leta.«

Kako ste vi doživljali klubskega in reprezentančnega kolega Roberta Kranjca, ki bo pojutrišnjem opravil še svoj zadnji polet?
»Odkar sem začel spremljate skoke, sem ga zmeraj rad gledal. Njegove polete sem si ogledoval tudi po medmrežju. Spoznal sem ga kot simpatičnega in zabavnega fanta. Zmeraj sem rad v njegovi družbi. Ko ga kaj vprašaš o skokih, ti zna vedno pametno svetovati.«

Na neki način ste njegov naslednik, saj imate tudi sami raje večje naprave, kajne?
»To že drži, ampak moral bom še malo odrasti, da bom res njegov naslednik.«