Žal mu je novinarja: Škoda, da se tako grozne stvari zgodijo na tako lepem dogodku

Marko Bezjak je na najboljši način zaokrožil desetletno obdobje v Magdeburgu – z osvojitvijo lige prvakov v rokometu. V prvem nastopu na zaključnem turnirju v Kölnu je bil eden ključnih igralcev trenerja Benneta Wiegerta, ki so v polfinalu po sedemmetrovkah premagali branilko lovorike Barcelono in v finalu po podaljšku še Kielce. »Bezo« pa še ni rekel zadnje, seli se v Nexe, kjer bo poskušal s hrvaškega prestola strmoglaviti Zagreb.

V Nemčiji ste zaokrožili zbirko lovorik, osvojili nemški pokal, prvenstvo, evropsko ligo in ligo prvakov. Ste se že malo navadili, odkar ste leta 2009 z Gorenjem prvič osvojili slovensko ligo?

»Čustva so še vedno močna, morda so bila zdaj najmočnejša. Po tekmi je bila sprva prava evforija, saj je klub 21 let čakal na naslov evropskega prvaka. A že pri podelitvi kolajn smo bili vsi povsem prazni. Šele čez nekaj ur smo spet zbrali dovolj energije, da smo lovoriko proslavili, kot se spodobi. Verjetno bom šele čez čas zares spoznal, kaj nam je uspelo.«

Ko je bil lani Magdeburg nemški prvak, je bila v mestu velika veselica. Ali je bilo zdaj podobno?

»Veliko navijačev je bilo že v Kölnu, v ponedeljek pa je bil še sprejem pred mestno hišo v Magdeburgu. Bili smo na balkonu, trg je bil povsem poln. Vsi v mestu so vedeli, da smo prvaki. Za Magdeburg, ki je rokometno mesto, je bila to zares velika stvar.«

Že sklepni turnir je za marsikaterega rokometaša neuslišana želja, vi pa ste prišli, videli, zmagali ...

»Da smo prvič prišli tja in takoj osvojili F4, je res fantastično. To je spektakel, o kakršnem sanja vsak rokometaš. V Lanxess Areni smo že bili na sklepnem turnirju nemškega pokala, a to je bilo še na višji ravni. Zberejo se vsi, ki v rokometu kaj pomenijo ali so pomenili, nekdanji igralci, trenerji iz vse Evrope, ogromno novinarjev.«

Ko ste omenili novinarje, finale je zaznamovala tudi smrt poljskega novinarja. Vaš trener je celo predlagal, da bi se finale končal z zmago Kielc, ki so takrat vodile. Ste rokometaši sploh imeli podatke, kaj se dogaja?

»Slišali smo le, da je imel novinar iz Kielc zdravstvene težave, več ne. Da je umrl, nam je povedal šele trener Kielc Talant Dušebajev, ki nam je prišel čestitat v slačilnico. Mi smo se morali med premorom ogrevati. Žal mi je za gospoda, škoda, da se takšne grozne stvari lahko zgodijo na tako lepem dogodku.«

V finalu sta sodila Bojan Lah in David Sok, praktično vaša soseda.

»Ko sem slišal, da bosta sodila v finalu, sem si rekel, moram priti tja, da bomo na igrišču trije Prleki. Zgodovinsko. (Danes bo sprejem za Bezjaka v Ormožu – op. p.).«

A skozi prste vam nista pogledala, ko sta vas izključila malo pred koncem rednega dela ...

»Vemo, kakšen je pritisk na sodnike, kaj je vse v igri. Tekmo sta imela pod nadzorom. Naredila sta kakšno napako, ampak tudi igralci jih delamo. Zelo dobro sta opravila delo. Da sta me izključila, jima ne zamerim, imel sem še srečo, da me nista že prej. Po tekmi se nismo srečali. Se bomo že našli doma.«

Naslednje poglavje bo Nexe, spet k trenerju Branku Tamšetu, s katerim sta že vzela mero Celju Pivovarni Laško. Je načrt, da podobno storita Zagrebu na Hrvaškem?

»Želel sem se vrniti bližje Sloveniji, z Brančem sva izmenjala nekaj besed in hitro sva na isti valovni dolžini. To je zame nov izziv za konec. Zagreb je že 30 let prvak, tudi takrat, ko ne bi smel biti, je bil. Čas je, da ga nekdo zamenja. V Našicah dobro delajo, ustvarja se dobra ekipa. Zakaj pa ne?«

Tudi Celje je delovalo nepremagljivo, dokler mu niste s Tamšetom vzeli treh lovorik v petih letih ... Se bo pa na Hrvaškem verjetno še težje spopasti z mlini na veter.

»Zanimivo, v ponedeljek zjutraj sem v hotelu šel v dvigalo. Odprejo se vrata in v njem – Gobac (razvpiti alfa in omega zagrebškega kluba Zoran Gobac – op. p.). Kot zakleto! In mi reče, mi se bomo pa še srečali. Rekel sem, bomo, bomo ... Mogoče je bil to znak, da bo prišlo do spremembe.

Za koliko časa ste podpisali v Našicah?

»Za dve leti, to bo dovolj.«

V slovenski reprezentanci ste pustili velik pečat, osvojili bron na SP 2017, bili na OI v Riu 2016. Pod Urošem Zormanom se je krivulja spet zasukala navzgor. Še drži, da bi bili pripravljeni pomagati, če bi vas zares potreboval?

»Zadosti imamo srednjih zunanjih igralcev. Če bi bilo res nujno, mogoče, ampak moje reprezentančne kariere je v bistvu konec. Sicer pa sem videl določen napredek na zadnjem svetovnem prvenstvu, tudi kvalifikacije za EP so fantje zanesljivo oddelali. Na koncu je Zorman dal priložnost mlajšim igralcem. Želim si, da bi reprezentanca prišla malo bližje vrhu. Kakovost se je razširila, najmanj deset ali 12 ekip lahko z malo boljšo dnevno formo pride v polfinale. Vse je mogoče, a delati je treba dobro in pametno. Verjamem, da se lahko spet zgodi kakšna kolajna.«

Naslednje veliko prvenstvo v »vaši« Nemčiji naj bi bilo najbolj spektakularno doslej, že odprtje na nogometnem stadionu v Düsseldorfu bo rekordno. Se že čuti stopnjevanje napetosti?

»Nemci bodo gotovo pripravili izjemno prvenstvo. Promovirajo ga že vse leto, še posebej uvodno tekmo s 50.000 gledalci. Radi imajo rokomet, radi hodijo na tekme, dvorane bodo polne. Želijo si osvojiti kolajno, vendar so v podobnem položaju kot Slovenci. So zraven, ampak jim nekaj manjka. Težko bo, res pa bodo imeli prednost domačega prvenstva.«

Manj kot pol leta pozneje bo še nogometni euro, ki bo še večji zalogaj. Je v Nemčiji kaj nogometne evforije?

»Težava je v tem, da nemška reprezentanca kaže zelo slabo podobo. Izgubila je z Belgijo, Poljsko in Kolumbijo, remizirala z Ukrajino. Pritisk na igralce je ogromen, nekateri bi že radi zamenjali selektorja Hansija Flicka. Nemčija si ne sme privoščiti še ene blamaže.«

Slovenija je še v igri za EP 2024. Ali spremljate naše fante v kvalifikacijah? Jim lahko uspe?

»Zadnje tekme z Dansko nisem gledal, ampak rezultat je soliden. Videl sem tekmo v Kazahstanu. Menim, da imamo dobro ekipo, dobre igralce, ki dobro igrajo tudi v klubih. Jeseni se bo vrnil kapetan Jan Oblak in zasedba bo še močnejša. Lepo bi se bilo spet uvrstiti na prvenstvo, veliko časa je minilo od SP 2010 v Južni Afriki.«

Kaj boste počeli čez poletje z ženo Dominiko ter hčerkama Lino in Leni?

»Vse imamo že načrtovano. V Našicah bomo začeli 2. avgusta, po dolgem bom imel res pravi dopust. Nič spektakularnega, teden tu, teden tam. Hrvaška, Slovenija. Uživali bomo.«