Zizou se ne bo mogel upreti Parizu

Pesem My Way, ki je skupaj z žametnim glasom Franka Sinatre pogosta spremljevalka proslav ob velikih življenjskih prelomnicah, bi bila primerna tudi za opis življenjske filozofije današnjega jubilanta Zinedina Zidana (50).

Kjer koli je bil in kar koli je počel – Zidane je vedno rad deloval na lastno pest, pod svojimi pogoji. Le kdo drug bi se lahko leta 2018 tako šokantno poslovil od klopi madridskega Reala po zgodovinskih treh zaporednih naslovih v ligi prvakov, ko se je zdelo, da je meja le še nebo? In se nato po vsega devetih mesecih vrnil na Santiago Bernabeu?

Da je rojen pod srečno zvezdo, so pogosto pripomnili kritiki njegovih trenerskih sposobnosti, medtem ko njegove skoraj nadnaravne spretnosti z žogo v nogah niso pustile ravnodušnega nikogar. Polovico življenja je posvetil aktivni igralski karieri, v kateri je kot član Cannesa, Bordeauxa, Juventusa in Reala s prepoznavno lahkotnostjo in eleganco navduševal tudi tiste, ki sicer nogometa niso spremljali ravno pogosto.

Bil je vodja kar dveh generacij francoske reprezentance, ki je med letoma 1998 in 2006 zedinila vse prej kot enotno državo najprej z naslovom svetovnega in nato še evropskega prvaka. V finalu mundiala leta 2006 se je Zidane na zadnji tekmi v profesionalni karieri poslovil v svojem slogu – z udarcem z glavo v prsi dežurnega provokatorja Marca Materazzija, galski petelini pa so brez svojega kapetana priznali premoč Italijanom po izvajanju enajstmetrovk.

Par mesecev pozneje je, bojda prvič po 20 letih, obiskal domovino svojih staršev. V Alžiriji ga je odprtih rok sprejel predsednik Abdelaziz Bouteflika, ki je še nekaj let prej nasilno zatrl upor kabilov, berberskih staroselcev, s katerimi Zidana vežejo družinske korenine. »Odzval si se kot časten mož,« je Bouteflika komentiral njegov dvoboj z Materazzijem.

Čaka na Deschampsa

Rdeči karton mu bodo pokazali tudi v domačem Marseillu, če bo v skladu z napovedmi v svetovnih medijih po drugem (oz. tretjem, če štejemo še njegovo igralsko kariero) slovesu od Madrida prevzel PSG. Z Realom je bil kot trener in igralec štirikrat zmagovalec lige prvakov, nepozabno je seveda odločil finale leta 2002 v Glasgowu, ko je zadel z mojstrskim volejem, nato se je v novejšo zgodovino tekmovanja vpisal kot prvi trener z osvojenimi tremi zaporednimi lovorikami med letoma 2016 in 2018.

Prav pokal z velikimi ušesi je trofeja, ki si jo tako močno želijo bogati Parižani. Tem je v klubu v zaključku sezone uspelo zadržati Kyliana Mbappeja – je francoski zvezdnik že takrat dobil sporočilo, da se mu bo v prestolnici slej kot prej priključil Zidane? Nikakršna skrivnost ni, da je Zizou prvi kandidat za klop francoske reprezentance, ko jo bo nekoč zapustil njegov dolgoletni soigralec v dresu Juventusa in francoske izbrane vrste Didier Deschamps.