STO LET OLIMPIZMA V SLOVENIJI
Zlata doba Leona Štuklja
Odločitev sokolov za sodelovanje na olimpijskih igrah je bilo pomembno, da smo dobili prvo slovensko športno zvezdo.
Odpri galerijo
Olimpijske igre v Parizu leta 1924 so bile za razvoj športa v Sloveniji prelomne. Ne zgolj zaradi izjemnega uspeha telovadca Leona Štuklja, ki je osvojil kar dve zlati medalji v gimnastiki, in sicer v mnogoboju in na drogu. Pomembne so bile tudi zato, ker so se člani slovenskih sokolskih društev prvič udeležili olimpijskih iger, kar se je poznalo tudi na številu slovenskih športnikov, ki so sodelovali na igrah v Parizu.
Če je na prvih povojnih igrah v belgijskem Antwerpnu sodeloval le nogometaš Stanko Tavčar – ne nazadnje je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev tja poslala le nogometno reprezentanco –, jih je bilo v francoski prestolnici bistveno več. Ob Leonu Štuklju so jugoslovansko reprezentanco v gimnastiki sestavljali sami Slovenci. Nastopili so še Stane Derganc, Josip Primožič, Janez Porenta, Stane Žilič, Rastko Poljšak, Mihael Oswald, Stane Hlastan, poleg njih pa še Stanko Perpar v atletiki, v teku na 100 in 200 metrov, jahač Vladimir Seunig v dresuri in kolesar Josip Kosmatin.
Leon Štukelj je lahko blestel v Parizu zaradi ključne odločitve jugoslovanske sokolske zveze, da se leta 1924, tik pred igrami v Parizu, pridruži olimpijskemu gibanju. Do takrat so bile v jugoslovanski olimpijski odbor včlanjene nekatere športne zveze, Jugoslovanski sokol pa ne, ker so zagovarjali načelo, da so nacionalne organizacije, olimpijske igre pa so imele že od začetka poudarjen internacionalni značaj. Jugoslovanski sokol je bil član mednarodne gimnastične zveze, ta pa olimpijskega gibanja, vendar so sokoli večji poudarek namenjali svetovnim prvenstvom pod okriljem mednarodne gimnastične zveze, in leta 1922 je bilo v Ljubljani pod okriljem jugoslovanskega sokolskega zleta svetovno prvenstvo v gimnastiki. Nekateri člani sokoli so zavračali sodelovanje na olimpijskih igrah tudi zato, ker program tekmovanj na sokolskih zletih ni bil strogo vezan na gimnastične vaje na orodjih, ampak so bili del tekmovanja tudi nekatere atletske discipline in plavanje.
Zato je bil odhod gimnastične reprezentance v Pariz negotov skoraj do konca. Vodilni mož Jugoslovanskega sokola Miroslav Ambrožič je bil namreč velik nasprotnik sodelovanja na olimpijskih igrah, saj naj bi bile »slabo tekmovanje, ki zahteva tudi veliko denarja«. Zaradi vztrajnega prepričevanja staroste Ljubljanskega sokola Viktorja Murnika je bil Ambrožič preglasovan in Leon Štukelj s kolegi je lahko šel v Pariz, tam priboril prvi dve zlati medalji za Kraljevino SHS na olimpijskih igrah in postal prva športna zvezda na slovenskih tleh.
Leto 1924 je bilo zanj zelo težko, saj mu je umrl oče, zagovarjal je diplomo in bile so olimpijske igre v Parizu. Pred odhodom si je poškodoval dlan in njegov nastop je bil vprašljiv. Večer pred preizkušnjo ga je vodstvo le pregovorilo, da nastopi. Pri tem so mu šli sodniki zelo na roke. Zaradi poškodovane dlani so mu dovolili, da ga lahko nadomesti reprezentančni kolega, če bi šlo kaj narobe. Prvo vajo na drogu je uspešno opravil, a je finski sodnik rekel, da je napravil en veletoč premalo. Ameriški sodnik ni mogel tega ne potrditi ne zanikati. Vajo je zato moral ponavljati in dobil je zlato! To je pozneje ponovil tudi v mnogoboju. Bil je najboljši telovadec olimpijskih iger. Ob vrnitvi domov so ga ljudje sprejeli z navdušenjem. Od železniške postaje do glavnega trga v domačem Novem mestu so ga nesli na ramenih. Župan Josip Rezek ga je pozdravil z besedami: »Ave triumphator!«
Čez štiri leta (1928.) je na olimpijadi v Amsterdamu znova osvojil zlato kolajno, tudi tokrat na drogu. Dosegel je še dve bronasti kolajni: eno v mnogoboju, drugo pa kot član jugoslovanske reprezentance.
Prihodnjič: Šport pred drugo svetovno vojno
Če je na prvih povojnih igrah v belgijskem Antwerpnu sodeloval le nogometaš Stanko Tavčar – ne nazadnje je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev tja poslala le nogometno reprezentanco –, jih je bilo v francoski prestolnici bistveno več. Ob Leonu Štuklju so jugoslovansko reprezentanco v gimnastiki sestavljali sami Slovenci. Nastopili so še Stane Derganc, Josip Primožič, Janez Porenta, Stane Žilič, Rastko Poljšak, Mihael Oswald, Stane Hlastan, poleg njih pa še Stanko Perpar v atletiki, v teku na 100 in 200 metrov, jahač Vladimir Seunig v dresuri in kolesar Josip Kosmatin.
Odločitev sokolov
Leon Štukelj je lahko blestel v Parizu zaradi ključne odločitve jugoslovanske sokolske zveze, da se leta 1924, tik pred igrami v Parizu, pridruži olimpijskemu gibanju. Do takrat so bile v jugoslovanski olimpijski odbor včlanjene nekatere športne zveze, Jugoslovanski sokol pa ne, ker so zagovarjali načelo, da so nacionalne organizacije, olimpijske igre pa so imele že od začetka poudarjen internacionalni značaj. Jugoslovanski sokol je bil član mednarodne gimnastične zveze, ta pa olimpijskega gibanja, vendar so sokoli večji poudarek namenjali svetovnim prvenstvom pod okriljem mednarodne gimnastične zveze, in leta 1922 je bilo v Ljubljani pod okriljem jugoslovanskega sokolskega zleta svetovno prvenstvo v gimnastiki. Nekateri člani sokoli so zavračali sodelovanje na olimpijskih igrah tudi zato, ker program tekmovanj na sokolskih zletih ni bil strogo vezan na gimnastične vaje na orodjih, ampak so bili del tekmovanja tudi nekatere atletske discipline in plavanje.
Leto 1924 je bilo zanj zelo težko, saj mu je umrl oče, zagovarjal je diplomo in bile so olimpijske igre v Parizu.
Zato je bil odhod gimnastične reprezentance v Pariz negotov skoraj do konca. Vodilni mož Jugoslovanskega sokola Miroslav Ambrožič je bil namreč velik nasprotnik sodelovanja na olimpijskih igrah, saj naj bi bile »slabo tekmovanje, ki zahteva tudi veliko denarja«. Zaradi vztrajnega prepričevanja staroste Ljubljanskega sokola Viktorja Murnika je bil Ambrožič preglasovan in Leon Štukelj s kolegi je lahko šel v Pariz, tam priboril prvi dve zlati medalji za Kraljevino SHS na olimpijskih igrah in postal prva športna zvezda na slovenskih tleh.
Nastopil s poškodbo
Leto 1924 je bilo zanj zelo težko, saj mu je umrl oče, zagovarjal je diplomo in bile so olimpijske igre v Parizu. Pred odhodom si je poškodoval dlan in njegov nastop je bil vprašljiv. Večer pred preizkušnjo ga je vodstvo le pregovorilo, da nastopi. Pri tem so mu šli sodniki zelo na roke. Zaradi poškodovane dlani so mu dovolili, da ga lahko nadomesti reprezentančni kolega, če bi šlo kaj narobe. Prvo vajo na drogu je uspešno opravil, a je finski sodnik rekel, da je napravil en veletoč premalo. Ameriški sodnik ni mogel tega ne potrditi ne zanikati. Vajo je zato moral ponavljati in dobil je zlato! To je pozneje ponovil tudi v mnogoboju. Bil je najboljši telovadec olimpijskih iger. Ob vrnitvi domov so ga ljudje sprejeli z navdušenjem. Od železniške postaje do glavnega trga v domačem Novem mestu so ga nesli na ramenih. Župan Josip Rezek ga je pozdravil z besedami: »Ave triumphator!«
Čez štiri leta (1928.) je na olimpijadi v Amsterdamu znova osvojil zlato kolajno, tudi tokrat na drogu. Dosegel je še dve bronasti kolajni: eno v mnogoboju, drugo pa kot član jugoslovanske reprezentance.
Prihodnjič: Šport pred drugo svetovno vojno