Zlati Leji zapela soseda Nuša (FOTO)
»Kmalu se nam bosta pridružila Leja Glojnarič in njen trener, oče Iztok Glojnarič,« je bilo v ponedeljek zvečer slišati iz brežiškega gradu. Domačini so čakali dragoceni tovor, z Dunaja je prihajala njihova rojakinja, 20-letna gluha atletinja Leja, ki je na pravkar minuli olimpijadi gluhih v Braziliji osvojila dve zlati odličji.
Domačini so za vsak slučaj postavili šotor na grajskem dvorišču, črni oblaki so se preteče zbirali nad mestom ob Savi. Organizacijska ekipa okoli Anje Urek z občine je imela vse pod kontrolo, nekaj po 18. uri so začeli prihajati prvi navijači. Na drugem koncu šotora se je pripravljala glasba. Frenk Derenda je imel pod kontrolo vsa krmila na mešalni mizi, sin Matevž pa je s svojo skupino Booom! preizkusil ozvočenje.
Ponosni župan
»Ko slišite zlata, vi rečete Leja,« je domača napovedovalka Klara Eva Kukovičič pred prihodom zlate Leje opravila še zadnjo vajo z zbrano publiko. Par minut zatem se je pred gradom pojavila Leja. Najprej je skočila v objem mami Vesni, tu je bila tudi sestra Nika. Potem se je skozi špalir, ki so ga pripravile domače mažoretke iz ŠKD Dobova, sprehodila do glavnega odra.
Domači župan Ivan Molan je žarel od ponosa. »Draga Leja, draga ekipa. Ponosni smo, ker ste nas s svojim uspehom vrnili v čas sprejemov ob odmevnih rezultatih. Verjamem, da bo Leja pravi navdih vsem mladim generacijam v Atletskem klubu Brežice,« je čestital Leji in trenerju, očetu Iztoku. »Vem, da bo Leja vztrajala, da nas bo tudi v prihodnje takole razveseljevala, ko se bo vračala s tekmovanj,« je prepričan Henrik Omerzu, predsednik Atletskega kluba Brežice, kjer je Leja pred 12 leti začela svojo športno pot.
Henrik je bil do leta 2018 njen prvi trener. Mlado in nadobudno atletinjo so odkrili v osnovni šoli v Sevnici, kjer se je izkazala v mnogoboju, družina pa je potem posluh in mesto v športu našla v AK Brežice, kjer so še danes. »Z vsem srcem vama bomo stali ob strani in pomagali. Da se ta zlata zgodba naše zlate Leje nadaljuje,« je bil jasen Omerzu.
Zahvala fizioterapevtu
Leja je priznala, da ji v Braziliji ni bilo lahko, tja je odšla s poškodbo desnega kolena, tam jo je skupila še mišica. »Vsi so me vzpodbujali, oče, celotna ekipa v Braziliji in moja družina. V tistem trenutku sem si rekla, da bom zmogla, saj sem močna in grem do konca,« je dejala o tem, kako je v Braziliji v bolečinah prišla do dveh zlatih kolajn. »Zahvala celotni ekipi, ki ji je pomagala, predvsem pa fizioterapevtu Dorianu Hojniku, ki mu gre velik del zaslug, da je Leja zmogla vse napore,« oče Iztok ni pozabil omeniti fizioterapevta, ki včasih kljub ogromnemu delu v ozadju po krivem ostanejo prezrti.
»Pred olimpijado gluhih si z Lejo prav zaradi zdravstvenih težav nisva upala ničesar napovedovati. Želela sva le, da greva od tekme do tekme,« Iztok pojasni, zakaj sta bila pred poletom previdna. Zdaj bo dovolj časa za vse, tudi za počitek in okrevanje. »Najprej bi se rada pozdravila, nova olimpijada gluhih je že čez tri leta v Tokiu. Vmes me čaka še svetovno prvenstvo, v mnogoboju pa želim preseči mejo 5000 točk,« je svoje cilje že razkrila junakinja dneva Glojnaričeva, ki je končala srednjo frizersko šolo, letos končuje še srednjo šolo za modno oblikovanje, v prihodnjih dneh jo čaka matura.
Nova olimpijada gluhih je že čez tri leta v Tokiu. Čaka me svetovno prvenstvo, v mnogoboju pa želim preseči mejo 5000 točk.
Čestitke in pohvale so ji na sprejemu izrekli še Gregor Gračner, podpredsednik Zveze ŠIS-SPK, Anton Petrič, vodja odprave na olimpijado gluhih, direktor Atletske zveze Slovenije Nejc Jeraša in Bogdan Kuhar, predsednik društva gluhih in naglušnih. Ob koncu smo še izvedeli, da Leja z družino danes živi v bloku, v katerem je svojčas živela Nuša Derenda – in prav slednja je s svojim nastopom počastila velik uspeh športa v Brežicah, ki se letos ponašajo z nazivom evropsko mesto športa 2022.
