NARAVNI MATERIALI
FOTO: Hiša, ki sta jo zgradila Andrej in Janja, vam bo vzela dih
Andrej Brečko in Janja Turk sta obdana le z naravnimi materiali. V eni zimi pokurita največ poldrugi kubični meter drv.
Odpri galerijo
ŠENTJERNEJ – »Danes živiva življenje, o kakršnem sva sanjala, o življenju z naravo. Živiva skromno, ker ne potrebujeva materialnih stvari, ki naju ne izpopolnjujejo, ampak naju bogatita zemlja in narava,« pravita Janja Turk in Andrej Brečko z Mihovice pri Šentjerneju. Dve leti živita v hiši iz naravnih materialov, ki sta jo gradila s prihranki večinoma sama in s pomočjo prijateljev ter sorodnikov, dom pa obdaja velik zelenjavni vrt, obogaten s sadnim drevjem, jagodičevjem in zelišči, tako da je ves čas na voljo domača hrana, na domačiji imata tudi kokoši in race. Njuni poti sta se združili, ko je Andrej že začel postavljati hišo, Janja, ki je živela v sosednji vasi, na Rojah, pa je s prijateljem prišla pogledat, kdo je ta moški, ki gradi hišo iz naravnih materialov. Njuna pogleda sta se srečala in zelo hitro se je vnela iskra ljubezni, saj sta se našli res sorodni duši.
Na Novi Zelandiji je dobil možnost, da je delal na posestvu, hkrati pa je obiskoval akademijo in se učil kitajske filozofije ter diplomiral iz življenjskega svetovanja. Pot ga je vodila na Kitajsko, v Ameriko in Anglijo. V Londonu je imel manjše podjetje, pred sedmimi leti pa se je odločil, da se vrne v Slovenijo. »V Londonu sem srečal Matjaža Strojina, in ko je beseda nanesla na življenje v Sloveniji, je predlagal nakup zemlje v vasi, kjer je bival on,« se spominja. Tako je Andrej kupil s soncem obsijan košček zemljišča na Mihovici, ob potoku, tako kot si je vedno želel.
»Za nič na svetu ne bi zamenjala te hiše s klasično. Stene dihajo, vlažnost je optimalna, izolacija je res dobra, saj je pozimi prijetno toplo, poleti pa se, čeprav je na soncu, ne segreje preveč,« razlaga Janja, ko kuha čaj iz domačih zelišč, ter pokaže na posebno raketno peč, ki deluje na vzgonski zrak, ometana pa je z ilovico. »V eni zimi porabiva samo en kubični meter drv, največ kubik in pol, temperatura v prostoru pa le redko pade pod 22 stopinj Celzija. Cev, v kateri gori, je namreč dolga dva metra, ustvarja pa se visoka temperatura, tako da je izgorevanje res popolno, vsa temperatura pa ostane v hiši. Izkoristek je izjemen,« se pohvali Andrej.
Zunanje stene imajo apnenčast omet, notranje ilovnatega, debele so od 50 do 60 centimetrov, na strehi je glinena opeka. Notranjost je obdana z lesom in veliko sta ga dobila od ljudi, ki so ga hoteli že zavreči. Nekaj pohištva je naredil Andrej sam, nekaj sta ga kupila. Pri hiši sta že uredila rastlinsko čistilno napravo, sicer pa imata še veliko načrtov, zato dela ne zmanjka. Med drugim Andrej zbira stara okna za večji rastlinjak. Zdaj sta oba brez službe, a dela na pol hektarja veliki parceli ne zmanjka, imata pa tudi prav tolikšen gozd. Na vrtu pridelata veliko hrane, zdaj poteka shranjevanje ozimnice, čas pa jima zdaj zapolnjuje še devetmesečni sinko Svetin, dobrovoljček se je, tako kot sta načrtovala, rodil doma.
»Delava to, kar naju veseli. In čeprav sva zaposlena od jutra do večera, zvečer nisva utrujena, ker počneva, kar naju res osrečuje,« je zadovoljna Janja, ki razmišlja tudi, kaj bo počela po preteku porodniške. Rada bi organizirala delavnice, tem, o katerih bi lahko širila znanje, pa je veliko; od tega, da bi ljudje spoznali, kako kakovostno se da živeti z naravo, o možnostih poroda doma, ki med starši in otrokom stke posebno vez, o ekološki pridelavi hrane, o peki kruha z drožmi, pa delavnice za otroke.
Janja in Andrej sta spoznala, da je mogoče z minimalnimi stroški res ogromno narediti, če sta le volja in vizija, ljudje pa zavržemo preveč stvari, ki jih je mogoče znova uporabiti in jim dati novo vrednost. Tudi tako lahko prispevamo k manjšemu obremenjevanju in onesnaženosti okolja.
Delal na Novi Zelandiji
Andrej je svojo mladost preživel v Laškem, a prizna, da je bilo njegovo odraščanje precej viharno. »Bil sem čisti ignorant, popival sem, se zabaval. Bil sem upornik. Tak način me je pripeljal tako daleč, da sem bil psihično sesut, moje življenje je viselo na nitki, energija mi je odtekala in prišel je trenutek, ko sem prosil boga, naj mi pomaga, da najdem pot rešitve. Obiskal sem celo psihiatra, ki mi je rekel, da mi lahko predpiše zdravila, a predlagal mi je duhovno skupino. Pridružil sem se skupini v Celju in se dve leti udeleževal meditacij, potem pa me je pot odnesla v tujino,« odkrito prizna Andrej, ki z Janjo še zdaj meditira, da izstopi iz tempa, ki ga narekuje življenje, in se otrese stresa, ki je naš največji ubijalec.500 bal slame so porabili pri gradnji.
Na Novi Zelandiji je dobil možnost, da je delal na posestvu, hkrati pa je obiskoval akademijo in se učil kitajske filozofije ter diplomiral iz življenjskega svetovanja. Pot ga je vodila na Kitajsko, v Ameriko in Anglijo. V Londonu je imel manjše podjetje, pred sedmimi leti pa se je odločil, da se vrne v Slovenijo. »V Londonu sem srečal Matjaža Strojina, in ko je beseda nanesla na življenje v Sloveniji, je predlagal nakup zemlje v vasi, kjer je bival on,« se spominja. Tako je Andrej kupil s soncem obsijan košček zemljišča na Mihovici, ob potoku, tako kot si je vedno želel.
Stene iz slame
Hiša je naravna gradnja. Ogrodje je leseno kot za kozolec, stene pa so iz stisnjenih bal slame, ki so vstavljene v ogrodje kozolca. »Petsto bal je vgrajenih,« razlaga Andrej, ko kaže slike, kako je rasla njuna hiša, pri gradnji katere ga je vodila misel, da bo življenje v njej čim bližje naravi, a še vedno udobno.»Za nič na svetu ne bi zamenjala te hiše s klasično. Stene dihajo, vlažnost je optimalna, izolacija je res dobra, saj je pozimi prijetno toplo, poleti pa se, čeprav je na soncu, ne segreje preveč,« razlaga Janja, ko kuha čaj iz domačih zelišč, ter pokaže na posebno raketno peč, ki deluje na vzgonski zrak, ometana pa je z ilovico. »V eni zimi porabiva samo en kubični meter drv, največ kubik in pol, temperatura v prostoru pa le redko pade pod 22 stopinj Celzija. Cev, v kateri gori, je namreč dolga dva metra, ustvarja pa se visoka temperatura, tako da je izgorevanje res popolno, vsa temperatura pa ostane v hiši. Izkoristek je izjemen,« se pohvali Andrej.
Zunanje stene imajo apnenčast omet, notranje ilovnatega, debele so od 50 do 60 centimetrov, na strehi je glinena opeka. Notranjost je obdana z lesom in veliko sta ga dobila od ljudi, ki so ga hoteli že zavreči. Nekaj pohištva je naredil Andrej sam, nekaj sta ga kupila. Pri hiši sta že uredila rastlinsko čistilno napravo, sicer pa imata še veliko načrtov, zato dela ne zmanjka. Med drugim Andrej zbira stara okna za večji rastlinjak. Zdaj sta oba brez službe, a dela na pol hektarja veliki parceli ne zmanjka, imata pa tudi prav tolikšen gozd. Na vrtu pridelata veliko hrane, zdaj poteka shranjevanje ozimnice, čas pa jima zdaj zapolnjuje še devetmesečni sinko Svetin, dobrovoljček se je, tako kot sta načrtovala, rodil doma.
Nazaj k naravi
»Naša hiša je le del projekta Nova zemlja, ki je nastal skozi moje življenjsko potovanje. Odkril sem, da je zemlja v procesu transformacije in da sledenje temu procesu pomeni možnost preživetja. Pred nami je naravna selekcija in le tisti, ki bodo vibrirali z energijo matere zemlje, se bodo znašli v vsem kaosu, ki ga lahko vidimo že zdaj. Edini način kakovostnega preživetja bo vračanje k naravi,« razmišlja Andrej in doda, da bodo življenjske razmere vse slabše, tako zaradi ekonomske, prehranske kot ekološke krize, a ljudem, utrujenim od dela, zmanjkuje energije, da bi se ukvarjali z rešitvami, z reševanjem onesnažene zemlje.»Delava to, kar naju veseli. In čeprav sva zaposlena od jutra do večera, zvečer nisva utrujena, ker počneva, kar naju res osrečuje,« je zadovoljna Janja, ki razmišlja tudi, kaj bo počela po preteku porodniške. Rada bi organizirala delavnice, tem, o katerih bi lahko širila znanje, pa je veliko; od tega, da bi ljudje spoznali, kako kakovostno se da živeti z naravo, o možnostih poroda doma, ki med starši in otrokom stke posebno vez, o ekološki pridelavi hrane, o peki kruha z drožmi, pa delavnice za otroke.
Janja in Andrej sta spoznala, da je mogoče z minimalnimi stroški res ogromno narediti, če sta le volja in vizija, ljudje pa zavržemo preveč stvari, ki jih je mogoče znova uporabiti in jim dati novo vrednost. Tudi tako lahko prispevamo k manjšemu obremenjevanju in onesnaženosti okolja.