Kam po Sloveniji? V kraj, ki je varovan s tremi gradovi

Skozi dolga stoletja je bil Kamnik sila pomembno mesto, ležal je na pomembni cesti med Kranjsko in Štajersko skozi Tuhinjsko dolino. V nasprotju s kranjsko prestolnico Ljubljano je bila njegova lega bistveno bolj zdrava, sosedstvo orjaškega močvirja na Barju in številne poplave Ljubljani res niso bili v korist. Njegova vloga je usahnila šele kot posledica turških vpadov in povzročene škode, številnih požarov ter dejstva, da so ga druga mesta preprosto prehitela, saj so imela bolj ugodno prometno lego. Na srečo se je ohranilo precej srednjeveških in baročnih elementov.



Obiskovalec opazi, da so nekdanji kraj bavarskih grofov Andeških krasili kar trije gradovi. Najbolj izpostavljen je Stari grad na vzpetini nad mestom. Zgrajen je bil v 13. stoletju in dobro utrjen z obrambnim zidom. Danes je prijetna izletniška točka meščanov. Sploh se ti ni treba nikamor zapeljati: sprehodiš se do avtobusne postaje, prečkaš Kamniško Bistrico in se podaš strmo v hrib. Po pol ure hoda si pri ruševinah. Nekdaj je bil to mogočen grad, in takšne so tudi njegove ruševine. Le arhitekturno so ga čisto pokvarili, sredi gradu so po drugi svetovni vojni postavili – planinski dom, ki pri najboljši volji ni čisto nič drugega kot tujek v srednjeveški zgradbi. S Starega gradu je prelep razgled po Ljubljanski kotlini in Kamniško-Savinjskih Alpah. Ob njem gradijo razgledno ploščad, s katere bo prelep razgled iz ptičje perspektivne tudi na mesto globoko spodaj. Srednjeveško mesto obvladujejo ruševine Malega gradu; od mogočne zgradbe so se ohranili še palacij na eni strani, deli obzidja in slikovita tronadstropna kapela na drugi strani grajskega kompleksa.

Kot se spodobi za srednjeveško mesto, ima tudi Kamnik svoje legende. Po eni naj bi bilo tu nekoč jezero; Valvasor pravi, da so bili v obzidju Malega gradu pritrjeni obroči, na katere so se privezovale ladje. Še znamenitejša pa je pripovedka o kamniški Veroniki in z njo povezanim zakladom, skritim v kleteh pod gradom. Lepa, a hudobna grofica, pol riba in pol ženska, naj bi se spremenila v grdo pošast, potem ko je odklonila pomoč beraču. Za kazen je postala pol žena, pol kača, in še zdaj hodi poležavat na stopnice pred kapelo in čaka rešitelja. Ta legenda je našla prostor tudi na mestnem grbu in zastavi.

Na južnem robu mesta najdemo srednjeveški grad Zaprice. Zgrajen je bil v 14. stoletju in v nadaljevanju večkrat predelan. Današnjo podobo v obliki masivnega bivalnega baročnega dvorca je dobil v 17. in 18. stoletju. Danes je v njem pokrajinski muzej z bogato zbirko, na obrobju pa še muzej v naravi, v katerem so prikazane kmečke zgradbe, značilne za vasi v okolici.