PO POTI SOŠKE FRONTE
Vagone so vlekli konji
Pohod po 12-kilometrski trasi nekdanje vojaške železnice v zaledju soške fronte.
Odpri galerijo
Skozi predor Foto: Janez Mihovec
Med prvo sveto vojno je bilo na soški fronti leto 1916 polno preizkušenj za avstrijsko vojsko. V šesti ofenzivi je Italijanom uspelo, da so osvojili Sabotin in spodaj ležečo Gorico. Avstrijsko vojsko so zrinili na Banjško planoto in Trnovski gozd. Avstrijci so morali ukrepati, saj je bilo treba vzpostaviti novo frontno črto ter urediti nove oskrbovalne poti. Eno in drugo je bilo izjemno zahtevno, saj je bil teren tako rekoč neprehoden: sami gozdovi, vrtače, strme grape in gorski vrhovi.
Najbližja železnica je bila južna železnica od Dunaja proti Trstu. V Dolenjem Logatcu so Avstrijci po hitrem postopku začeli graditi ozkotirno tovorno železnico prek Godoviča do Idrijce, Trebuše in naprej na Trnovski gozd in Banjško planoto v skupni dolžini 114 kilometrov. Večji del proge je šel po trasah današnjih cest, zato so se sledovi železnice že izgubili. Z eno samo izjemo.
Med Godovičem in Idrijo se je železnica morala spustiti za 250 višinskih metrov po izjemno strmem in negostoljubnem terenu. Dejstvo je, da železnice slabo prenašajo strme klance in serpentine. Zato je bilo treba najti drugo pot. Našli so jo, a precej naokoli.
V Godoviču je tako železnica zavila s trase današnje ceste in se na razdalji 12 kilometrov v dveh orjaških ovinkih spustila v dolino Idrijce. Za gradnjo odseka so uporabili množico 20.000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so to delo opravili v treh tednih septembra 1916. Opravili so težaško delo brez spodobne oskrbe s hrano, brez ustrezne namestitve in v okoliščinah, ko sta bili vsako upiranje in sabotiranje najstrožje kaznovani. Ujetnikom, ki jim ni uspelo preživeti, so postavili spomenik.
V nadaljevanju se trasa železnice dvigne do nekdanje Francoske ceste in nato naredi še eno serpentino in cikcak zavija po kraškem svetu, skoraj do Godoviča. Trasa je danes, po dobrem stoletju, še vedno jasno vidna, saj je vsepovsod polno nasipov.
Vojaška železnica, po kateri so vagone najprej vlekli konji, potem pa majhne dizelske lokomotive, je delovala leto dni, do oktobra 1917, ko je prišlo do preboja fronte in umika italijanske vojske na reko Piavo. Železnica je tedaj v trenutku izgubila pomen. Vojska je odpeljala najvažnejše dele, kot so lokomotive, vagoni, signalne naprave ter tiri, preostalo je takoj razgrabilo domače prebivalstvo. Janez Mihovec
Najbližja železnica je bila južna železnica od Dunaja proti Trstu. V Dolenjem Logatcu so Avstrijci po hitrem postopku začeli graditi ozkotirno tovorno železnico prek Godoviča do Idrijce, Trebuše in naprej na Trnovski gozd in Banjško planoto v skupni dolžini 114 kilometrov. Večji del proge je šel po trasah današnjih cest, zato so se sledovi železnice že izgubili. Z eno samo izjemo.
Med Godovičem in Idrijo se je železnica morala spustiti za 250 višinskih metrov po izjemno strmem in negostoljubnem terenu. Dejstvo je, da železnice slabo prenašajo strme klance in serpentine. Zato je bilo treba najti drugo pot. Našli so jo, a precej naokoli.
V Godoviču je tako železnica zavila s trase današnje ceste in se na razdalji 12 kilometrov v dveh orjaških ovinkih spustila v dolino Idrijce. Za gradnjo odseka so uporabili množico 20.000 ruskih vojnih ujetnikov, ki so to delo opravili v treh tednih septembra 1916. Opravili so težaško delo brez spodobne oskrbe s hrano, brez ustrezne namestitve in v okoliščinah, ko sta bili vsako upiranje in sabotiranje najstrožje kaznovani. Ujetnikom, ki jim ni uspelo preživeti, so postavili spomenik.
Cikcak
Ogled nekdanje trase je najbolje začeti pri Divjem jezeru pri Podroteji nad Idrijo. Železniška proga z medtirno razdaljo 60 cm je tekla tam, kjer je zdaj cesta ob Idrijci. Približno dva kilometra nad jezerom zavije levo v pobočje. Zlagoma se dviga in po nekaj kilometrih na edini uravnavi daleč naokoli zavije za 180 stopinj. Nato se še naprej dviga po vedno bolj divjih usadih in pobočjih. Na določenem delu ni šlo drugače, kot da so zgradili več kot 30 metrov dolg most, od katerega je ostal le podporni steber. Ta del premagamo tako, da se spustimo pod traso in se nanjo spet dvignemo po kovinski lestvi. Takoj na drugi strani je glavno arhitekturno delo trase, to je 30 metrov dolg predor.V nadaljevanju se trasa železnice dvigne do nekdanje Francoske ceste in nato naredi še eno serpentino in cikcak zavija po kraškem svetu, skoraj do Godoviča. Trasa je danes, po dobrem stoletju, še vedno jasno vidna, saj je vsepovsod polno nasipov.
Vojaška železnica, po kateri so vagone najprej vlekli konji, potem pa majhne dizelske lokomotive, je delovala leto dni, do oktobra 1917, ko je prišlo do preboja fronte in umika italijanske vojske na reko Piavo. Železnica je tedaj v trenutku izgubila pomen. Vojska je odpeljala najvažnejše dele, kot so lokomotive, vagoni, signalne naprave ter tiri, preostalo je takoj razgrabilo domače prebivalstvo. Janez Mihovec
