Preprečimo izgorelost
Pogosti glavoboli, težave z nespečnostjo, občutek nenehne utrujenosti, nemoči, izogibanje družbi ter pogosto uživanje alkohola so lahko eni od glavnih kazalnikov izgorelosti. Gre za stanje čustvene, fizične in duševne izčrpanosti, ki nastane zaradi pretiranega in dolgotrajnega stresa. Seveda se ne zgodi čez noč, posameznik pa zaradi obilice dela in preobremenjenosti z vsakdanjimi aktivnostmi zelo hitro spregleda prve znake.
»Meja med običajno utrujenostjo in kronično izčrpanostjo je zares tanka. Tudi športniki si pogosto zatiskamo oči, vsaj jaz sem bila vedno takšna, da nikoli nisem izpustila treninga, pa čeprav sem imela vročino in enkrat celo pljučnico. Nekaj časa so se zadeve le kopičile, utrujenost na utrujenost, potem pa so se začele različne težave, vnetja,« je pred kratkim v pogovoru za Nedelo razlagala 32-letna bronasta olimpijka Gloria Kotnik.
Izgorelost je povezana s stresom, a, kot pravijo strokovnjaki, med njima obstajajo razlike. Pri stresu, ki je posledica nenehnih pritiskov narediti več in več, je človek res utrujen, a ima občutek, da ima situacijo pod nadzorom oziroma da bo z nekajdnevnim počitkom spet lahko normalno zadihal. Tisti, ki so izgoreli, pa se ves čas počutijo prazne in celo duševno izčrpane, tako tudi ne vidijo nobenega upanja na pozitivne spremembe; postanejo apatični. Na delovno mesto na primer hodijo brez volje, bolni, zaradi vse slabše zbranosti in koncentracije pogosteje delajo napake. Kakovost dela tako pada, posledično trpijo rezultati; ko se prikrade še občutek nemoči, posameznik zapade v začaran krog.
»Mogoče, če bi bil človek zadovoljen že s tem, da deluje na eksistenčnem minimumu, a bi ga prvi najmanjši napor spet pahnil nazaj v izgorelost. V drugi fazi so mi zagotovo veliko pomagali nosečniški hormoni, ki sprožajo močne občutke sreče. Pred tem sem se precej posvečala sproščanju, dihalnim vajam,« je razložila in dodala, da ji je poleg pogovorov pomagalo predvsem to, da je imela čas zase in da si je lahko odpočila.
»Zame koristno naključje je bilo, da se nam je prav takrat zgodila korona in smo bili zaprti doma. Tudi če sem hotela kam iti, nisem mogla oziroma smela. Pa sem se posvetila sebi. Počela sem vsakdanje stvari, ki se mogoče večini zdijo samoumevne, a zanje skoraj nikoli nisem imela časa. Denimo legla sem na kavč in si ogledala film, pa počasi in z užitkom skuhala kosilo, zjutraj sem v miru pojedla zajtrk ...«
