Aljoša Bagola: namen vzgoje ni priden in podredljiv otrok (Suzy)

Svojo tretjo knjigo Ne je moč! je ob njenem izidu predstavil na razprodanem predavanju v Cankarjevem domu, kjer je spregovoril o svojih izkušnjah postavljanja meja. Ta dolga pot se je zanj začela že pred leti, ko je izgorel in nato napisal prvo knjigo, ki je bila velika uspešnica. Zakaj imamo takšno težavo reči ne, zakaj niso toksični samo visoko manipulativni in izkoriščevalski odnosi ter zakaj se je pomembno znati tudi prepirati, smo se pogovarjali z nekdanjim oglaševalskim gurujem, kot so ga pred leti poimenovali mediji. »Zdaj sem vse bolj zgolj guru,« se pošali.

Predvidevam, da je NE beseda, ki ste jo morali začeti izrekati že pred leti, ko ste izgoreli, ne šele zdaj, ko ste pisali knjigo.

Pri izgorelosti je odziv telesa tako silovit, da vsak najmanjši sprožilec sproži tesnobo in paniko in veš, da moraš nekje potegniti črto, sicer se ne bo dobro izšlo. To je pravzaprav skriti blagoslov, ker si prisiljen reči tisti pomemben NE, s katerim si predolgo odlašal. Sicer nabiralnik naklonjenosti do sebe raje pravočasno polnimo z majhnimi NE-ji: »Ne grem na kavo, ker sem se ravnokar razkomotil na kavču. Povrhu želi prijatelj/-ica zgolj obrekovati druge.«

Kakšna prijateljstva so to namreč zgolj v navednicah, ker nas ljudje potrebujejo kot nenehne reševalce njihove drame ali obrekovalce drugih, a se teh potreb ne zavedamo. Zgolj kislo se smehljamo pripombam ali zavzeto rešujemo njihove zaplete in se domov vrnemo povsem izčrpani. A naslednjič gremo spet na kavo in vajo ponovimo. Dokler ne prepoznamo teh vzorcev, smo ujeti. Pod pretvezo družbenih konceptov, kot so prijateljstvo, služba, partnerstvo, starševstvo, se dogajajo izsiljevanja in zapostavljanja. Če ne postavljamo meja, smo bolj predpražnik, ob katerega ljudje strgajo svojo umazanijo.

Mnogi potrebo za postavljanje meja vidijo večinoma v službi, a moramo to vendarle početi povsod.

Slovenci imamo trdo in debelo kožo, zaradi katere s postavljanjem meja zavlačujemo, dokler nam ne poči film. A kot pravim, se to zgodi, ker smo vedno v stranski vlogi. Če smo živalsko potrpežljivi, na koncu popenimo in povzročimo razkol ter v odnosih za seboj pustimo pogorišče. Zato so meje zgolj orodje za izboljšanje odnosov. Meja pomeni, da se ne bomo več pustili vleči za nos, ne bomo dovolili čustvenega izsiljevanja in ne bomo več samoumevni.

»Ko mi je uspelo zapustiti oglaševanje in mnoge silovite odnose, sem spoznal, da moraš včasih začeti pri najtežjem NE,« pravi Aljoša.

To ni hitra in enoznačna rešitev. Sprva se ljudje upirajo, vijejo roke, izsiljujejo. To ni lahka pot, kajne?

Postavljanje meja je spretnost, moraš se uriti, vaditi. Čeprav to naredimo spoštljivo, se takoj začne vik in krik. »Kakšen ali kakšna si naenkrat!« To se nas vseh dotakne, saj se bojimo izločenosti, zavrnitve in izgube. Ko nam kdo postreže z očitki, pogosto opustimo meje in se zaklenemo nazaj v staro identiteto. Razočaranje in žalost se stopnjujeta v jezo, ki v kombinaciji s krivdo in občutkom sramu postane strupena.

»Poskusil sem, ni se izšlo, nima smisla, rekli bodo, da sem sebičen, bom raje še malo stisnil zobe ...« Prehitro si želimo idealnega rezultata in nato umremo godrnjajoči, bolni, zastrupljeni in nesrečni. Zato bodimo potrpežljivi s sabo, saj spremembe zahtevajo čas in precej truda.

Ampak bodiva iskrena: ko začnemo postavljati meje, se šele zares začne hurikan.

Ta hurikan se najprej začne v nas, nato še okoli nas. Tako je bilo z mano: ko sem po bolniški prišel nazaj, so se vsi veselili, da se je vrnil superman in bo vse po starem, a jaz sem začel govoriti ne. Kako ne? Saj si vendar Aljoša! A tisti stari Aljoša je bil zdaj prisilno upokojen. Tudi meni je bilo izjemno težko zaradi občutkov krivde in sramu. Na kakšen redek dober dan si misliš: »Uh, saj sem nazaj! Ozdravel sem.« Začneš noreti in se zaganjati, vendar ti telo pove, da ne bo šlo. Psihoterapevtka mi je izpostavila, da ljudje prehitro odnehajo, ker je boleče izpustiti iz rok, česar se tako krčevito oklepajo: identitete reševalca sveta.

»V osnovnih šolah in vrtcih bi morali učiti osnove psihologije, umirjanja, meditacije, pogovora o čustvih. Tako bi lahko začeli prej delati na sebi in spreminjali družbo,« je prepričan.

To je strašilo tudi mene. Kaj pa bom, če ne bom nagrajeni velekreativec? Kaj sem, če nisem to? Tako prideš do razočaranega bitja v sebi, s katerim se moraš ponovno povezati in ga zaceliti. Ko so moji starši odprli gostilno in so se ji morali docela posvetiti, se je del mene zaprl vase. Zaradi te čustvene umaknjenosti sem lahko pozneje v karieri prenašal veliko stresa in odgovornosti, oprtal sem si ogromno stvari in jih brezhibno izpeljal. Ker sem starše v otroštvu kdaj zelo pogrešal, sem se od tega ogradil z ambicioznostjo. 'Postal bom tako uspešen, da me bodo vsi občudovali, če že onadva nimata časa.' Kot otroci si želimo brezpogojne prisotnosti in naklonjenosti staršev, za kar smo pogosto prikrajšani. To nato postane čustvena grmada, ki v odraslosti enkrat vzplamti.

Ste to naslovili s starši?

K sreči sem, za to sem jim hvaležen. Sveže izgorel sem se jim začel izpovedovati o tem, kako smo se vsi trije otroci kdaj počutili, in bili so zaprepadeni. »Pa tako sva se trudila za vas!« To sem kot otrok videl in čutil, in seveda sem jima želel s temi občutji dolgo prizanesti. A bolj zdravo je, če se lahko o tem pogovorimo in obnovimo odnos. Zato sem hvaležen tudi mami, da je pripravljena prenašati vse te moje javne razprave. (smeh)

Nedvomno sta bila ljubeča, a po sili razmer pač nadčloveško prezaposlena. Na predavanjih mi mnogi rečejo, da kljub podobnim izkušnjam tega s svojimi starši ne morejo doseči. Pogovori in medsebojno razumevanje so zelo pomembni! Le tako se lahko znebimo vseh teh blokad, ki nam grenijo življenje. Zato pravim, da kot otroci dopuščamo in kot odrasli odpuščamo. Najprej si moramo priznati resnico, nato začutiti vso skrito bolečino, šele tako si zgradimo kapital odpuščanja.

Prepoznal je, da so se v njem v določenih situacijah dvigale stare zamere in bolečina, zato je mami hvaležen, da prenaša njegove javne razprave.

V knjigi govorite, kako ni vedno idealno ljubiti. Ena od vaših lekcij je, da je ljubezen trdo delo, česar se naučimo šele v pravem odnosu, v katerem sta oba pripravljena delati. Je vaša izkušnja taka?

Seveda. Naloga partnerja ni, da vzdržuje dvajsetletno različico tebe, ampak da te izzove k rasti. Rast je pogosto boleča. Odkrivati moramo svoje obrambne mehanizme in drezati v svoje prepričanje, da imamo mi vedno prav, medtem ko partner živi v katastrofalni zmoti. Ko začneš korak za korakom delati na tem, si nastavljati ogledalo, uvidiš marsikaj. Ivi sem pogosto očital, da je ob večerih nikoli ni in sva sama s hčerko Sofio, kar je obremenjevalo najin odnos. Ko sem spoznal, da gre za mojo bolečino iz otroštva, saj je bila mama prezaposlena in je ob večerih pogosto ni bilo, sem lahko nagovoril resnično težavo. Kazanje s prstom in posledični prepir kot edini ventil v dnevu sta škodljiva za razmerje in vzgojo. Ko se naučimo zdravo prepirati, prepir postane prepih za odnos. Ko se naučimo, zakaj se kregamo in za kaj – torej, da ima konflikt neki cilj in iščemo rešitev –, nam to koristi.

Ali je bila to vaša najtežja lekcija v odnosu? Da so kakšne stvari 'samo vaše'?

Nedvomno. Naš ego je zelo neprizanesljiv, vehementen, dominanten, a se ga moramo naučiti uporabljati kot zaveznika. Če si dovolj čustveno zrel, da partnerja povabiš v dialog, in si pripravljen poslušati, biti pozoren, ne skakati v besedo, ne uporabljati 'ti vedno/nikoli', je tvoj ego opazovalec, poslušalec in nato konstruktiven sogovornik. Če čustveno nismo zreli, nas ego sili v stalne mikroagresije: »Kako si to zložila v pomivalni stroj, tisočkrat sem ti že povedal, da se to ne bo opralo itd. Nikar ne domnevajmo, da je toksično razmerje vedno samo izkoriščevalsko, visoko manipulativno in bog ne daj nasilno, a v resnici je toksično razmerje že, če prevečkrat slišimo 'tok si': 'tok si nesposoben, zoprn, nesramna' itd.

Začnemo razmišljati kot žrtev in sprašujemo se, zakaj smo v odnosu. Z Ivo sva šla pred leti na partnersko terapijo in se pri Meliti Kuhar opremila z nekaj preprostimi orodji in mehanizmi, da sva se bolj zrelo pogovarjala. Ko se naučimo imeti težke pogovore, je to velik korak za odnos. Ko se namreč naša kratka vžigalna vrvica smodi, je dovolj že milisekunda zdravega premisleka, da pritisnemo na pavzo, globoko vdihnemo in se ne odzovemo, če gre recimo za provokacijo. Vsi potrebujemo le malo razumevanja, kakšen globok vdih, potem tudi poljub pobotanja ni več daleč.

Kako otroka učiti postavljati meje?

Otroci so velik nastavljalec ogledala staršem, ki to preredko opazijo. Pogosto želimo, da delajo tako, kot jim rečemo, v resnici počnejo tako, kot vidijo nas ravnati. Namen vzgoje ni priden in podredljiv otrok, ampak odrasel človek, ki bo znal razmišljati s svojo glavo in postavljati meje. A otroci vsrkajo vse, kar vidijo, in večinoma ignorirajo, kar jim povemo.

Postavljanje meja se zato začne s tem, da si dober vzor. Če je v stiski, ga kdo izziva in mu rečeš, naj se postavi zase, a sam nisi sposoben tega narediti, on prav tako ne bo. Da sebe opolnomoči, mora videti starše, kako se postavijo zase, trdno, odločno zastopajo svoje interese in potrebe ter ob tem spoštujejo druge. Ključ sodobne vzgoje je v tem, da jim privzgojimo dovolj sočutja, da bodo razumeli, da so meje orodje za izboljšanje odnosov in ustvarjalke ravnotežja. Morajo se počutiti varne, se nam izpovedati, ne da bi jih skrbelo, kako se bomo odzvali. Ko so vsega tega deležni, to ponotranjijo in zahtevajo od sebe in drugih. Zato se vse začne pri varnosti in zaupanju.

Pogrešate oglaševalski svet, brainstorming s kolegi? Vaši možganski 'klikerji' še vedno delajo na tak način.

Zagotovo. Kdaj mi kolegi rečejo, da oglaševalski svet pogreša mene, kar jemljem kot kompliment. Pogrešam stik s kreativci, kjer vznikajo ideje in navdihujoče zgodbe. No, vsaj jaz sem si za to prizadeval. Od nekdaj sem zagovornik zgodb kot ključnega orodja ne le v oglaševanju, ampak tudi v odnosih. Zgodbe nas učijo, bodrijo in so nam v uteho v najtežjih trenutkih: 'Glej, nekomu se je to že zgodilo in je preživel.' V dobi trivialnosti in nekajsekundnih utrinkov zgodbe postavljamo na stranski tir in mogoče zato pripovedi posameznikov, ki smo prebrodili dovolj težke preizkušnje, da smo se s tem dokopali do novih znanj in spoznanj, pri določenih ljudeh odzvanjajo. Po predavanjih udeleženci pridejo do mene s solznimi očmi, hvaležni, da sem delil surovo izkušnjo in nasvete, ki so koristili meni in zdaj še njim. Zgodbe so zdravilo.

Je to vaše novo poslanstvo? Ste srečni v njem?

Pravim, da poslanstvo ni to, kako si v življenju posteljemo, ampak to, za kar vsak dan vstanemo iz postelje. In to je sreča. Pred kratkim je Vesna Vuk Godina predavala staršem na naši šoli in retorično nas je vprašala, ali je v tej sodobni družbi kdo srečen. Dvignil sem roko in rekla je: »O, glej, narcistična motnja.« Nekateri so se smejali, veseli, ker me je dotolkla, in dodala je: »Kolega me je provociral, zato sem jaz njega.« A nisem provociral. Nočem se kar tako odreči sreči. Ja, sem srečen, a vem, da je, kot pravi dr. Anton Trstenjak, trpljenje v srečo že všteto.

Z Ivo Krajnc Bagola sta srečno poročena tudi zahvaljujoč odločitvi, da se zatečeta k terapevtki.

Če rečemo, da smo srečni, to ne pomeni neprekinjene vzhičenosti. Srečen si, ko si v stiku s sabo, ko življenju in sebi v njem zaupaš in veš, da če se ti bo kaj pripetilo, je to zato, ker si življenje prizadeva za tvojo rast in napredek. Življenje nas v kot stisne samo, ker noče več, da smo krotki; da malo zarenčimo in se postavimo zase. Zdravnik Gabor Mate izpostavlja, da je jeza naše zaščitno orodje, da vzpostavimo prostor varnosti, tega se moramo naučiti. Te, kot v predgovoru moje knjige pravi dr. Urška Battelino, zdrave agresije, ki sporoča, do kod lahko ljudje gredo in začrta meje, kjer se končaš ti in se začnem jaz, se nam ni treba otepati. Šele ko postavimo meje, ne zapostavljamo sebe.