Azra iskreno priznala: Njega ne morem kastrirati, preveč je moški

Po tem, ko je sprejela možnost, da morda nikoli ne bo imela družine, partnerja, kot si ga je želela, ko je nehala pričakovati, ampak je v polnosti uživala v sedanjosti, je danes srečna in zaročena. Seveda ne klasično. Z najdražjim sta se zaobljubila drug drugemu sredi sončnega dne, v kopalkah, ob njej tako ljubem morju.

»Nisva si izmenjala prstanov, ni bilo niti solz, zgodilo se je povsem spontano in ne, nisem pričakovala,« se ji smeji tudi ob spominu na dogodek izpred meseca dni. »Mislim, da sva s tem dejanjem drug drugemu dala zeleno luč oziroma potrditev, da si želiva prihodnost živeti in načrtovati skupaj. Iz dneva v dan sva se na plaži pogovarjala o tem, kako nama je lepo, kako sva srečna in da bova nekoč postala tudi družina, eno, z istim priimkom. Pravzaprav sva najin pogovor, dogovor, potem vzela za najino zaroko,« pojasni. Pa je zdaj, po zaroki, kaj drugače? »Je, vse,« izstreli brez premisleka.

Bala se je, da bo spet prizadeta

»Odkar sva skupaj, se prvič v življenju počutim povsem varno, zaščiteno, ljubljeno v vsakem trenutku. Ves čas imam stoodstotno podporo, pozornost, prisotnost nekoga. Tega nikoli prej nisem bila vajena,« opiše. »Težko je, če ni nikoli v življenju nihče skrbel zate, za vse moraš poskrbeti sam, in potem pride nekdo, ki ima nenavadno močan čut, potrebo poskrbeti za nekoga. To me je na začetku prestrašilo, imela sem hude notranje boje. Zagrabi te panika, da svojega življenja ne boš imel več pod nadzorom, odzoveš se obrambno,« prizna.

»Imam srečo, da sva s terapevtko Melito Kuhar, s katero sva sedaj tudi prijateljici, dve leti res intenzivno delali na vseh mojih vzorcih. Vedeli oziroma upali sva, da bo nekoč prišel tak trenutek, in ko je, sem morala vklopiti razum,« se nasmehne. »Najhujši strah je bil, kaj, če bom zaupala, a me bo morda prizadel, kot so me že prej. To moraš predelati, kajti zagotovila za srečo ni nikoli. Zato sem si morala reči: 'Ta trenutek je vreden vsega, kar lahko pride, dovoli si in uživaj.' To sem se morala naučiti,« je iskrena. Njuna zgodba je filmska, pripovedovala bi jo rada vnukom

Kako pa se je zgodil On, ki ji je postavil življenje na glavo? »Jooj (smeh). Najina zgodba je res filmska, takšna, da upava, da nama bo dano, da jo poveva tudi vnukom. Kupovala sem precej drago obleko, jo hodila pomerjat, nato pa tik pred odhodom na potovanje sklenila, da jo le kupim. Na blagajni mi je moški za menoj prijazno ponudil svoj kuponček za kar 50-odstotni popust. Gledala sem ga, presenečena in hvaležna, ker tega res ne bi pričakovala od nikogar, in ulile so se mi solze. Plačala sem obleko, vzela račun in tako je slišal moje ime. Pozneje me je poiskal na instagramu in zaradi njegove prijazne geste sem ga dodala med prijatelje.


Nato se je javil in občasno sva si napisala nekaj stavkov v zasebnem klepetu. Minilo je nekaj mesecev, preden sva se prvič, da se mu pač zahvalim še v živo, dobila na pijači. Je bilo pa že takrat tako, kot da se poznava že vse življenje. Pogovarjala sva se tri ure, z njim je bilo vse preprosto, povsem iskreno, brez pretvarjanja, tudi brez ličil, v trenerki,« pove. »O kakršni koli partnerski zvezi sploh nisem razmišljala, čakalo me je kup projektov, on pa se ni pustil pregnati in je kar vztrajal. Počasi sva se spoznavala, jaz sem popuščala, nato pa sva se odločila, da narediva naslednji korak. Rekla sem, da bova tako vedela, ali sva za skupaj, in v tem trenutku sva,« se nasmeje.

Njega ne more kastrirati

Če je v najinem lanskem pogovoru rekla, da je nagnjena h kastriranju moških, je zdaj s tem nehala. »Njega ne morem, saj je preveč moški. Tako se zaveda svoje vrednosti, da jaz tega ne morem omajati. Zelo jasno mi postavi meje, me tudi ustavi, ko in če je treba. Lahko se ure pogovarjava, lahko pa samo sva in je to dovolj. Trenutno sva nenehno skupaj in nenasitna družbe drug drugega. Nisem si predstavljala, da lahko najdeš nekoga, s katerim ti je lahko tako lepo,« je srečna. Ampak pravi odnos je treba zgraditi ...?


»Vsekakor. Zelo sva si različna. On je organiziran, jaz sem umetnica, on ima zvečer po vrsti zložene listke z opravili, ki ga čakajo, jaz sem človek, ki reče, 'saj bo' … Jaz sanjam, on pa je realizator. Učiva se drug od drugega, hkrati pa se zdi, kot bi se čakala. Morala sva dozoreti, doživeti vsak svoje, da sva lahko zdaj skupaj. Življenje te pripravlja tudi na dobro. On je, kakršen je, in ne bom ga spremenila. Tudi jaz sem, kakršna sem. Ne želim se ne spreminjati ne prilagajati. Ker sicer bo prišel dan, ko se mi to ne bo več dalo. Edino, kar se lahko vsak dan učim, je sprejemanje – to je njegova navada, če se z njo ne strinjam, kaj lahko naredim, da me ne bo motila. Zavedava se, da imava vsak svoje minuse, učiva pa se, kako dopustiti drug drugemu, da živiva z njimi, a jih znava tako obvladovati, da jih partner lahko sprejme. Tudi pri nama ni vse le sanjsko, velikokrat se spreva, najina ega se krešeta. Če bi se prej srečala, nama po moje nikoli ne bi uspelo. Danes pa se zavedava, da je vredno vlagati, da gradiva in brusiva vse lepo, kar imava. Najino razmerje je projekt,« je iskrena.


»Trudila se bom in bova, da nikoli ne postaneva samoumevna. Jaz zdaj cenim vsak lep trenutek z njim, vsako skupno jutro. Vsak dan mu povem, kako sem hvaležna, da ga imam. Da vidim vse njegove pozornosti, kako mi pomaga, stoji ob strani, mi dovoli, da sem, kar sem, in me ima 'samo' rad,« pojasni. »Če izgubiš, kot sem jaz, če pogrešaš, kot sem jaz, drugače ceniš, ko ljubezen spet imaš. Upam le, da ga bom tudi čez 10, 15, 20 let znala objeti tako, kot ga danes, in mu reči: 'Tako sem srečna, da te imam.' Ker zdaj je vse drugače, sem nasmejana, delo opravljam z obilico miru, nič več mi ni težko, konec dneva nisem povsem utrujena. Še gube izginjajo in so se spremenile v gubice (smeh). Moje življenje zdaj res cveti na vseh področjih. Zavedam se, da to ni samoumevno, zato si vsak dan tudi glasno rečem: 'Hvala, zavedam se privilegija. In potrudila se bom, da bo čim dlje tako,'« zaključi.