DEPRESIJA
Boris Kobal: Še vedno me zagrabi, da bi kam izginil
Pred časom nam je pogumno razkril, da je v obdobju depresije, ter sprožil val navdušenja in pohval pri naših bralcih. Sam pravi, da se mu to ne zdi nič drugače, kot če bi povedal, da ga boli želodec, vseeno pa je bila njegova odkritost mnogim v navdih.
Odpri galerijo
Priznani in nadarjeni gledališki ustvarjalec Boris Kobal ima redko čas za brezdelje, trenutno pa je še posebno zaposlen. Bliža se namreč začetek nove sezone, na katero se kot direktor in umetniški vodja Šentjakobskega gledališča skrbno pripravlja.
»Delamo tri predstave sočasno, dve na velikem odru in eno na mali sceni. Brucka Milana Jesiha bo premierno na odru 5. oktobra, 12. oktobra bo premiero doživel Idealni soprog Oscarja Wilda , 9. novembra pa Maraton Clauda Confortesa
,« strese kot iz rokava. Vpisujejo tudi abonmaje za novo sezono, tako da je ves čas zelo živahno, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči.
»Delamo tri predstave sočasno, dve na velikem odru in eno na mali sceni. Brucka Milana Jesiha bo premierno na odru 5. oktobra, 12. oktobra bo premiero doživel Idealni soprog Oscarja Wilda , 9. novembra pa Maraton Clauda Confortesa
,« strese kot iz rokava. Vpisujejo tudi abonmaje za novo sezono, tako da je ves čas zelo živahno, o čemer smo se lahko prepričali na lastne oči.
Uživa v svoji vlogi
Dobro leto je, odkar je prevzel vodenje najvplivnejšega domačega amaterskega gledališča, ki ga, kot pravi, čuti kot svoje. »Odgovoren sem zanj; ima že skoraj sto let in je najstarejši evropski amaterski teater, ki nepretrgoma deluje. To je lepa stvar,« pravi. Odgovornost je velika, a zatrjuje, da pred premierami nima treme. »Tresem se ne, saj zaupam ekipi. Na dan premiere se ukvarjam s tem, da pozdravim ljudi, ki pridejo, potem pa bolj ali manj tavam po gledališču, ampak ne nervozen. Če sem odkrit: ko imam premiero kot režiser, mi je to najbolj zoprna predstava. Najraje bi rekel 'ok, smo začeli, se vidimo jutri'.«Ne sreča, ampak zadovoljstvo
Prav gledališče je tisto, zaradi katerega ne bi kar odšel v tople kraje, čeprav si tega kdaj zaželi. »Še vedno me zagrabi, da bi kam izginil. Včasih imam dosti tega prostora, kraja, mogoče celo te evropske civilizacije. Ne vem pa, ali je to odgovor, saj pred sabo ne moreš zbežati, svojo prtljago nosiš s seboj. Poleg tega na Filipinih ali v Južni Ameriki ne bi mogel delati, gledališče je vendarle vezano na jezik,« pravi. In kaj ga trenutno osrečuje? »Nič, kar bi izpostavil. Osrečuje lahko tudi recimo pogled na rožo, a to so kapljice v morje.« Pa dobro izpeljana predstava njegovega gledališča? »Ne bi rekel, da osrečuje, če ste me že prijeli za to besedo. Prinaša pa zadovoljstvo,« sklene režiser.Predstavitvene informacije
Komentarji:
13:00
Pomagamo si s paro