Če odprem usta, hočem, da se me sliši

Veliko se je šušljalo o razpadu zasedbe Dan D, ki ima za sabo več kot 20 let delovanja. A člani ene najboljših domačih skupin se ne dajo. Pred kratkim so izdali nov album Knjiga pohval in pritožb, s podnaslovom Milo za drago, 24. maja pa napovedujejo koncert v Križankah. Prodorni vokal novomeških prvokategornikov Tomislav Jovanović - Tokac se je iskreno razgovoril tudi o številnih trenjih, ki nastajajo tako v skupini kot v zasebnem življenju.

Ena najbolj zaželenih rockovskih zasedb je na novem albumu postregla z radikalnimi besedili, za katera je zaslužen njihov frontmen Tokac. Ko mi ob srečanju v mirni ljubljanski kavarni pod nos pomoli knjigo, v kateri se skriva njihov album, mi najprej v oči pade pesem z naslovom Boli me k.

»Ljudje danes mislijo točno to, dvodimenzionalno. Hvala bogu so v knjigi besedila in navodila za uporabo. Vsak pa lahko to uporabi po svoje,« se nasmeji, ko mi razloži pomen naslova. »V bistvu gre za nasprotno sporočilo. Dan D sporoča, da jih ne 'boli k', ampak da so še zmeraj dušebrižniki, da jim je mar za ljudi, za duh naroda. Glede na to, da se je situacija tako v politiki kot v glasbi v zadnjih 10 letih močno spremenila, so se nekatere stvari obrnile na glavo. Mi smo naredili oboje, spremenili smo se in se obrnili na glavo. Torej s svojim dejanjem kažemo svetlejšo pot.«

Še pred knjigo so izdali USB-album Milo za drago v ročno izdelanem milu. »Vedno poskušamo narediti nekaj, da ljudje vidijo, da smo se potrudili, in nas začutijo, ko nas primejo v roke. Šele potem nas lahko dajo v predvajalnik,« se nasmehne.

O njihovi novi knjigi z albumom še pove: »Poleg poezije so notri prazni listi, na katere lahko ljudje napišejo, kaj jih moti. Tudi če jih kaj moti pri glasbi. S tistim, ki bo oskrunil ta prelepi izdelek, bi se najraje usedel in spil kavo ali šnops. Ljudje si običajno ne upajo česa takšnega, ampak to je naša provokacija, izzivamo jih, da mogoče s svinčnikom tudi kaj prečrtajo.« Ko ga povprašam, kakšna je vendarle njegova kritika današnje družbe, mi po kratkem premisleku izda: »Odtujili smo se od problemov v družbi, postali smo neobčutljivi za težave drugih, saj so naše vedno najtežje. Včasih bi jih mogoče bolj izpostavili, bolj socialno obravnavali, zdaj pa je posameznik prisiljen, da se ukvarja sam s sabo. V tem začaranem krogu nikoli ne bo rešitve. Če se pogovarjamo, pa se vedno najde rešitev. Tako nas uči tudi zgodovina. Še zmeraj verjamem v to, da če potrebujem pomoč, se moram obrniti na nekoga drugega, torej sta za srečo vedno potrebna dva ali več. Zdi se mi, da je to osnovni problem družbe. Tukaj se pokaže njena skrhanost.«

Kot prišlek se je moral znajti

V nadaljevanju mi Tokac zaupa tudi, kaj je njegov največji problem: »Kako preživeti sam s sabo ... Včasih mi je težko, saj ni lahko z mano. In to jaz najbolj vem,« odgovori v smehu. »To vedo tudi moji bližnji. Nisem vedno tako prijazen partner, niti tako dober oče, kot bi lahko bil. Ampak vsi se trudimo, da bi bili boljši. Preveč časa sem se trudil biti prijazen, pa se mi zdi, da se mi je ta čas iztekel. Mogoče se je to dogajalo iz razloga, ker sem se kot prišlek moral znajti v tej družbi. Uspelo mi je, zgradil sem kariero. Ampak sem se moral spremeniti, da sem se infiltriral v družbo. Zdaj, v mojih petdesetih letih, pa se mi zdi, da mi ni treba več nikomur polagati računov, in upam, da se bo to odražalo tudi v moji umetnosti oziroma v nadaljnjem delu.«

Ob moji pohvali, da se je zelo dobro vklopil, v hipu odvrne: »Seveda, ker imam močan preživetveni nagon. Vsaj imel sem ga. Vesel sem, da je bilo tako.« O svoji infiltraciji slovenskega jezika pa pove: »To mi je bil izziv. Šlo je za impulz oziroma reakcijo. Takoj bi se infiltriral v družbo svojih 'južnjakov', ampak sem se ustavil. Po vojni na Balkanu sem si kot mladi 21-letnik želel živeti, ne pa preživeti. Tukaj v Sloveniji sem pravzaprav dobil novo priložnost. Iz slabega vedno nastane kaj dobrega.«

V Novem mestu si je ustvaril tudi družino. »Relativno pozno sem dobil otroka, zdaj je star pet let. Ampak težko se je znebiti nekih navad, ki sem jih ustvaril tekom kariere. Od nekdaj sem nočna ptica, delam ponoči, včasih tudi po 20 ur na dan, če je treba. Tega pa ne moreš več početi, če imaš družino, saj moraš pokazati malo več odgovornosti. Svojega egotripa se ne morem otresti. V končni fazi pa mi je to prineslo svobodo, srečo in družino.«

Včasih se moraš tudi komu zameriti

V zadnjih nekaj mesecih so nastala nesoglasja v skupini Dan D, bili so že tik pred razpadom. »Še zmeraj smo v isti fazi, ampak iščemo načine, kako bi preživeli in obstali. Za prvi načrt smo si zadali koncert v Križankah, ki bo 24. maja. Da vidimo, če si še zaslužimo biti skupaj, in poskušamo iz tega narediti večji dogodek. Medtem ko smo pripravljali to ploščo, smo bili bolj 'incognito', delsali smo v svojem prostoru za vaje in se nismo izpostavljali. Ljudje so hodili k nam, delovali smo introvertirano, zdaj pa je čas za ekstrovertiranost, da se odpremo kot roža in vidimo, ali diši ali pa že odpadajo latice.«

Ob vprašanju, zakaj so se začela nesoglasja, mi brez dlake na jeziku razloži njihovo zgodbo. »Zdi se mi, da so to življenjske stvari, ki niso povezane z glasbo. Vsak ima svoje življenje, ustvarili smo si družine. Življenje gre v svojo smer in zato je teže držati skupaj. Band je živo bitje, in če ne daješ vanj dovolj energije, potem nastane krog in se ves čas ponavlja. Jaz pa nisem za to.«


Tudi zato se zelo veseli koncerta v Križankah. »Rad bi, da ljudje odidejo s koncerta z občutkom, da so dobili nekaj več, da gredo potem z veseljem še na pivo. Torej si obetamo dober, kakovosten koncert.« Postregli pa bodo z novimi komadi, in ko znova listam po njihovi poeziji, mi pade v oči pesem Ne naredi mi tega. »Če ne bom več sanjal, bolje da me ni ... če bom pozabil na prepovedane stvari,« Tokac lirično ubesedi pesem. O tem, kaj so po njegovem mnenju prepovedane stvari, pove: »Včasih se moraš tudi komu zameriti, ker gre za tvoje življenje in se mogoče niti ne tiče nekoga drugega. Ljudje čedalje teže pustijo ljudem biti to, kar so. Vsi postajamo malce bolj uvidevni in prijazni in si na facebooku delimo všečke.«

Ena pesem na dan

A Tokaca ne boste našli na facebooku. »Ne morem toliko prijateljev spustiti v svojo sobo. Samo tista najbližja dva,« pove o tem, zakaj ni pristaš družabnih omrežij.

»Pridi k meni na kavo, pa bova prijatelja. Vzel si bom čas za vsakega posebej, če bodo hodili eden po eden k meni. Tudi če jih bo dva tisoč.« Zato uživa v pristni družbi. »Najbolj sem razbremenjen, ko sem s svojim sinom. Čedalje bolj, možgančki se mu že razvijajo in zdaj so že pravi pogovori, modrosti, filozofije, šale ... To je edini človek, ki mu dovolim, da mi naredi vse,« se nasmeji. Sin mu daje tudi navdih za številne pesmi, na Sazasu ima prijavljenih nekje 150 pesmi. »Jaz se ne ustavljam. Ko grem v studio, seveda če sem v formi, naredim eno pesem na dan. Nisem dober človek, če tega ne naredim. S tem se 'spucam'. Sicer bi bil veliko slabši, se mi zdi,« pove z nasmehom.


»Vse mora iti ven iz mene. Veliko ustvarjam, z leti čedalje več. Postal sem dober obrtnik. Ne bi rad, da to ostaja pri meni doma. Zanima me komunikacija z ljudmi. Moje orodje komunikacije je moja glasba, moje pesmi.« Ob tem še reče: »Mogoče delujem tako, da rad sam doma pojem pod prho, ampak ne. Rad imam, da me slišijo. in sem zelo egoistično naravnan. Če odprem usta, hočem, da se me sliši, da so vsi tiho in me poslušajo.« Poudari, da zdrava mera egoizma mora biti, vendarle pa ne smemo biti zagledani vase. »Ljudje izpostavljajo samo tiste stvari, ki so pomembne njim, pozabljajo pa, da so tudi drugi ljudje pomembni in da brez drugih ni njih samih – in to je ta nevarnost današnjega sveta.« Preden se posloviva, mi še pove:


»Zanima me, kaj se bo zgodilo čez 20 let. Jaz bom dogajanje spremljal lepo v gugalniku. Toliko bom še živel,« se nasmehne. Nas pa zanima, kakšen spektakel bo skupina Dan D pripravila v Križankah, zato tega koncerta ne smemo zamuditi.