Član Čukov sporoča: Po desetih letih je čas za novo

Simpatični Matjaž je na odru vedno nasmejan, o zasebnem življenju pa ne govori rad. Zato mnogim ni znano niti to, da se je rodil v glasbeni družini, saj sta bila že njegov oče in stari oče znana ljudska godca. Oče Franc je igral v ansamblu s še dvema sorodnikoma, za njimi pa je več kot 500 preigranih ohceti. Pri nekaterih se jim je z baritonom pridružil tudi Matjaž. Njegov starejši brat Franci poje pri več zborih in vodi kvartet, mama Olga pa je bila vokalistka v dekliškem zboru. »Tako sem že tretji v rodu, ki igram harmoniko,« se nasmeji. »V glasbeni šoli sem začel igrati klarinet, nato sem pri 11 letih prvič vzel v roke frajtonarico. Izvedel sem, da jo poučuje priznani glasbenik Niko Zajc. Za prvo srečanje sva se dogovorila po telefonu, in ko sva se srečala, se je odločil, da me bo učil. Z Vrhnike sem se z avtobusom vozil v Nožice pri Kamniku na vaje, učne ure pa plačeval iz lastne žepnine, ki sem jo zaslužil, ko sem očetu pomagal pri električarskih delih. Cele popoldneve sem porabil za to, da sem se eno uro lahko učil pri Niku,« nam razloži glasbenik, ki danes igra harmoniko, klaviature in bariton, za svojo dušo pa tu in tam zabrenka na kitaro.

Zelo rad se spominja prvih nastopov pri rosnih 16 letih, ko so z dvema prijateljema igrali na ohcetih in se imenovali trio Gojzar. »Leta 1994 sem pri osemnajstih prvič igral harmoniko na Triglavu, kamor se z Vrhnike vsako leto odpravi od 100 do 120 planincev. Igrali smo tri dni skupaj, celo ponoči, spali sploh nismo. Ko smo se vrnili domov, smo se ustavili v eni od gostiln in tam še naprej igrali. To so res lepi spomini,« nam Matjaž z nasmehom na ustih odstira glasbene začetke.

V triu Gojzar je igral približno pet let, potem je moral na služenje vojaškega roka. Po vrnitvi iz vojske ga je bratranec Jože Potrebuješ že začel nagovarjati, da bi se pridružil Čukom, in Matjaž je njegovo povabilo seveda sprejel. Danes se lahko pohvali še kot dober učitelj harmonike, saj že več kot 20 let uspešno prenaša svoje znanje. Od leta 2003 sam izdeluje harmonike ter s tem znanje, ki ga je pridobil na lesarski šoli, in ljubezni do lesa izkazuje v ročno in estetsko izdelanih harmonikah Končan. Z znanjem komercialista uspešno vodi svoj posel, na kar je zelo ponosen, kaj bolj osebnega pa je težko izvleči iz njega. Vseeno nam zaupa, da je kuhinja področje, na katerem se res ne znajde. »Zelo sem sladkosneden, nisem pa velik gurman. Hitro sem lačen in lakoto prav tako hitro potešim, saj me dobra hrana vedno premami, le zelenjavi se raje izognem,« nam smeje se zaupa Matjaž, ki za smukanje po kuhinji niti nima časa. Čuki so pač še vedno ena najbolj zasedenih glasbenih skupin pri nas. Letošnje poletje je bilo zanje izjemno naporno. »Upam, da bom jeseni našel čas, da še sebi naredim novo harmoniko. Na eno igram že deset let, zato je res čas, da si za svojo dušo izdelam novo,« nam še pove simpatični glasbenik.