Dominika Švarc Pipan: Ne bojim se nadutih moških egov

Da bi prebrali življenjepis Korošice Dominike Švarc Pipan, bi morali pošteno zajeti sapo, saj je v svojih štirih dekadah nanizala zavidljivo število profesionalnih podvigov. Celo sama je presenečena, ko skozi intervjuje ugotavlja, kaj vse je počela. Pomembni in ugledni projekti v tujini so jo izstrelili na mednarodni zemljevid cenjenih pravnic, zdaj pa je pred njo še kampanja za vstop v politiko. Javnost jo je spoznala pri slovensko-hrvaški arbitraži kot strokovno komentatorko v medijih in neodvisno svetovalko našim državnim akterjem po zapletih zaradi afere s prisluhi. Brez strahu in podkrepljena z zdravo samozavestjo se na svojih dolgih nogah podaja na spolzek teren, ki ga želi napojiti z več spoštovanja in mu povrniti ugled.

Ste bili od nekdaj tako samozavestni, neposredni, odločni?

Niti približno. Bila sem drugačna, že po videzu sem krepko odstopala od povprečja. V osnovni šoli mi niti fantje niso mogli konkurirati z višino, zato se nisem dobro počutila v svojem telesu. Kot otrok se želiš zliti z okoljem, s sovrstniki, in ker se nisem, se je to najbolj odražalo na moji samozavesti. Hitro ti prilepijo vzdevke, ki te zaznamujejo in ti otežijo občutljivo najstniško obdobje.

Kdo vam je takrat najbolj pomagal?

Imela sem neznansko srečo, saj so me starši spodbujali in mi nudili varni otok doma, kamor sem se lahko zatekla. Ata mi je pomagal vzljubiti svoje centimetre. Pri trinajstih sem jih merila že 183, zato si lahko predstavljate, v kakšni stiski sem bila. Vsa oblačila so mi bila prekratka in nakup čevljev je bil zame prava nočna mora. Ni jih bilo prijetno iskati na moškem oddelku. Oče pa me je nagovarjal, da lahko igram odbojko, ki sem jo nato dolga leta trenirala. Govoril mi je, da bom vedno izstopala, in naj bom temu primerno vzravnana, kar je v tistih odločilnih letih ključno vplivalo na mojo zdravo samopodobo.

Kako pa ste se pridobili samozavest v poslovnem svetu?

Ljudje so me vse življenje želeli potiskati v najrazličnejše kategorije, ampak ni se me dalo. Šele po 25. letu sem se osebnostno dokončno razvila v samozavestno žensko. Nato pa sem se morala zgraditi še profesionalno samozavest. Vedno sem bila pridna, uspešna, imela same petice, na fakulteti zelo visoko povprečje. Zaradi nepoboljšljivega perfekcionizma pa mi preprosto ni bilo nikoli dovolj. Vse pohvale, nagrade, priznanja me niso zadovoljila, čutila sem, da zmorem še več. Nenehno sem si govorila, da bo vsak čas nekdo pogruntal, da 'blefiram'. Celo po tem, ko so me izmed 1768 kandidatov izbrali za službo v Haagu, sem bila prepričana, da so naredili napako. Obdana z najboljšimi mednarodnimi pravniki sem spoznala, da res obvladam svoje področje. Ko jim lahko pariraš, si izboriš njihovo spoštovanje in zaupanje ter ti dajo sodniki proste roke, da namesto njih pišeš pomembne spise, se notranje pomiriš.

Celoten intervju si lahko preberete v aktualni številki revije Suzy.