Čuk Jernej razkril: To je moja ljubezen

Ko je bil majhen, ga je oče vozil v gore. Družina Jerneja Tozona se je raje kot na morje podala med očake, v planinsko kočo. »Ljubezen do hribov mi je bila privzgojena že zelo zgodaj in ponotranjil sem te nepopisno lepe občutke, ki me preplavijo vselej, kadar se odpravim proti nebu. Ne glede na vremenske razmere, dež, sneg ali vročino, je naravo čudovito doživeti v vseh letnih časih. Seveda je treba upoštevati ekstremne pogoje in biti primerno opremljen zanje,« nas pouči in nadaljuje:

»V gore ne lazim brezglavo. Tudi nazadnje na Golico nisem šel čisto do vrha, saj je bil napihan sneg, ki predstavlja nevarnost zdrsa v neznano. Sem pa na poti srečal dekleta, ki so v neprimerni opravi silila čim više s kamero v rokah, da bi se lahko doma pohvalila, kako pogumna so. A to je neodgovorno. Ko greš v hribe, je treba vzeti pamet v roke,« sporoča pevec.
Če se med pohodom vreme skisa, se raje obrne, kot da bi tvegal. »Neumno bi bilo izigravati usodo in se zoperstaviti naravi. V primerjavi z njo smo šibki in nemočni. Že so me dobile nevihte, a na srečo se mi ni nič hudega zgodilo, ker sem se pravočasno obrnil in pobegnil v dolino,« izvemo. Sicer pa ima Jernej še eno strast, povezano z naravo.

»Kamorkoli grem, rad zakurim ogenj, ki v meni vzbudi neko strast. Z njo me je prvič očaral Červak, ko mi je razkril skrivnosti preživetja v divjini. Takrat sem doživel nekakšen vudu, ples ognja, in preprosto ne morem več brez plamenov. Pomirja me in hkrati preplavi z življenjsko energijo. Na splošno se mi čas v naravi ustavi in najraje se na pot odpravim sam. Ugaja mi spokoj, laže se povežem z lepotami našega planeta. Če bi se ljudje zavedali, koliko čarobnosti premore Slovenija, se ne bi odpravljali le na Šmarko, ampak bi odrajžali še kam drugam,« nas spodbudi, naj raziščemo krasote naše dežele.