Dajala se je dol zraven moje sobe, ko sem bila še otrok

Spoštovana Zvezdana! Marsikaj sem doživela, predvsem v otroštvu, ko sva z mamo ostali sami, oče je izginil, potem pa so prihajali partnerji in še prihajajo. Moja mama je izobražena ženska, učiteljica, in tudi zelo svobodomiselna. V nasprotju z njo sem jaz zrasla v sivo miško, na živce mi gre vsakršno izpostavljanje, razkazovanje, vsega se bojim in sramujem. Sama sem si ustvarila družino, povprečen mož in dva otroka, ki plujeta v puberteto. Delam v velikem, dobro stoječem podjetju ... Moj mož je sposoben človek, ima svoje podjetje, je šef in lastnik hkrati. Kar dobro se razumeva, kolikor časa si pač vzame za nas, zame in otroke. Me pa nekaj strašansko moti. Ves čas si dopisuje po telefonu s svojo prijateljico. On pravi, da je samo prijateljica in da to potrebuje. Jaz jo bolj bežno poznam, ker je njegova tajnica. Vsak mesec gresta na večerjo (z mano ne gre) in veliko potujeta skupaj na poslovna potovanja. Vem samo, da je lepa. Pravi, da potrebuje prijatelje (dobiva se tudi z moškimi, skupaj smučajo, hodijo na golf ...), da se sprosti in za pogovor. Jaz sem najprej komplicirala, zdaj pa sem kar tiho, samo zdi se mi vse skupaj neumno. Mislim tudi, da s to prijateljico res ne seksa, no, zagotovo pa ne vem, imata se baje zelo rada ... Ko se potožim mami, mi govori, da je to normalno ... Ah, zanjo je vse normalno, ona je vsake pol leta pripeljala domov novega ljubimca in ljubimkala z njim ter se dajala dol zraven moje sobe, ko sem bila še otrok. In še danes jih tako vlači domov. Sem prav srečna, da ne živim več z njo. Kaj misliš ti, kaj je 'normalno', kaj je prav?

Sabinca


Draga Sabinca!

Če se bova spraševali, kdo od vas treh ima prav, ne bova prišli daleč. Jaz se že dolgo ne grem več tega 'imeti prav', zaradi tega se začenjajo vojne in se dogajajo najbolj bedne stvari na svetu.
Legitimno in 'normalno' pa se je vprašati, kaj je prav in v redu zate. Ko berem tvojo zgodbo, mi ves čas odzvanja stavek 'sem tiho in se mi vse skupaj zdi neumno'. Če ne bi čutila zadaj tvoje bolečine in zamere, bi bilo pravzaprav najboljše, da se ti zdi vse skupaj neumno in da to ni tvoja stvar. Ker je res čista človeška neumnost, da imaš zraven žene, s katero imaš pristen in živ odnos (kar pomeni predvsem, da je žena tudi tvoja prijateljica), še eno prijateljico.


Velikokrat sem se v življenju vprašala, če smo moški in ženske lahko pravi prijatelji, da nikoli ne skočimo med rjuhe ... In na podlagi izkušenj lahko mirno rečem, da zelo, zelo redko. Mislim, da nekje spodaj ves čas obstaja naklonjenost, seksualna privlačnost, pa naj jo še tako zatiramo, naj je še tako enostranska. Vedno bo vsaj eden v paru na tihem hrepenel po erotični bližini drugega. Lahko si bosta celo lagala in se uspešno brzdala veliko let, a pravo prijateljstvo med moškim in žensko je res redko. Predvsem pa ga ne razumem, sploh če nastane, ko si poročen in 'zavezan' drugemu. Če je to prijateljstvo še iz otroških let, no, ja ... Sicer pa sem brala že kar nekaj zgodb, ko eden od njiju nenadoma ugotovi, da ga drugi pravzaprav globoko privlači, in to takrat, ko se drugi poroči. Kako pa lahko poročen človek razvije globoko in pristno prijateljstvo z drugo žensko, ob svojih otrocih in družinskih obveznostih, ob svoji ženi, tega res ne razumem. Kako lahko z drugo žensko hodi celo na prijateljske večerje?
No, en čisto navaden blef se mi zdi to moževo prijateljevanje. Metanje peska v oči in tudi skopljenje sive miške do dna ... Tako zelo siva pa ti tudi ni treba biti!

Ne bom se ukvarjala s tvojim možem, njegova stvar je to prijateljevanje in zdi se mi pokvarjeno in nepošteno. To se zdi meni, mogoče nimam prav. Očitno tudi tebi ni všeč, sicer mi ne bi pisala, torej z besedo na dan. Povej možu, da se bo pač moral odločiti ali za svojo sivo miško ali za lepo prijateljico, ki je povrhu še njegova tajnica. Tukaj nimaš kaj slepomišiti, stvar je jasna, tebi to prijateljevanje ni všeč, treba bo skleniti kompromis, najti rešitev. Za začetek naj pelje tebe enkrat mesec na večerjo in začnita se pogovarjati, razčistita najprej, kaj sploh prijateljstvo je, ali sta vidva prijatelja, kaj vaju veže, ali sta srečna ...

Tvoja mama je mama posebne sorte in ti je v življenje prišla pokazat stvari, ki bolijo. V tvojem otroštvu je izvor tvoje nesamozavesti in nevrednosti, odnosom z moškimi ne zaupaš, mogoče ne zaupaš celo sebi, saj sama praviš, da je v tebi veliko strahu, zamer, obsojanja in sramu. Sami naglavni grehi, uperjeni proti radosti in svobodi, ki si jih 'kasirala' že v otroštvu. Mame ne moreš spremeniti, je pač osamljena in nesrečna ženska, ne veva zares, kaj nosi v svojem srcu ... Sprejmi jo, kakršna je, in ne obsojaj. Ne obsojaj, reši se in razišči svoje strahove, svoje občutke sramu. Mislim, da tega ne zmoreš sama. Poišči pomoč. Nihče izmed nas ne zmore tako globoko seči vase.

Za spodbudo ti lahko povem, da če se boš odločila, da spremeniš sebe in sprejmeš odgovornost za svoje življenje, boš postala tudi boljša in svetlejša žena svojemu zblojenemu možu. Izstopi iz svoje mišje luknje, iz cone udobja in udari po mizi. Naj se razleti na vse strani neba, naj se ta tvoja miš spremeni v pravo, zahtevno in privlačno mačko.
Ljuba moja, edino pomembno je, kako se počutiš ti. Nikar ne tišči v sebi nezadovoljstva, nezadovoljstvo je zelo koristno, ker ti pove, da ne živiš v skladu s seboj, svojo notranjo resnico. Zatajevane bolečine je vzrok za hude bolezni, in ker si mama, je tvoja dolžnost, da poskrbiš zase in živiš zdravo, v harmoniji s seboj!

Prava prijateljstva so čudovita stvar in so luč, okoli sebe sijejo srečo in lepo bi bilo, če bi vidva z možem postala prijatelja.