Denis je prva trobenta

Zaupal nam je, da so njegova otroška leta minevala srečno in brezskrbno. »V glavnem sem s prijatelji brcal žogo in se potepal po vasi,« pravi 25-letni mladenič. Glasba ga je spremljala že od mladih nog, saj je bil njegov oče amaterski glasbenik. »Igral je trobento pri vaški godbi, poleg tega pa so v njegovem avtomobilu vedno zvenele narodnozabavne viže, predvsem pesmi Avsenikov in Alpskega kvinteta,« pove Denis, ki se je za igranje trobente odločil, ko je slišal jazz in so mu povedali, da je trobenta najbolj glasbeni inštrument. Poleg tega, da ga je igral oče, so ga poslušali tudi na radijskih valovih v njegovem avtomobilu. »Tako sem vedel, da bo trobenta moja izbira. Sanjal sem, da bom postal tržaški Louis Armstrong. Moji drugi vzorniki pa so bili Franc Košir, Ivan Prešern in Allen Vizzutti, in tem še vedno rad prisluhnem,« nam pove mladenič, ki je začel trobento igrati pri osmih letih v Glasbeni matici v Trstu pod okriljem Zorana Lupinca. »Osebno sem hvaležen profesorjema Antonu Grčarju in Mauru Ferrariju, ki sta mi bila v veliko pomoč pri instrumentalnem razvoju,« pravi Daneu.
Pri štirinajstih letih je začel obiskovati tržaški konservatorij, kjer je leta 2018 z najvišjo oceno končal magisterij klasične trobente. »V tem času so se moji življenjski cilji malo spremenili, saj sem bil aktiven v glavnem na področju klasične glasbe in sodeloval z raznimi orkestri, predvsem s tržaškim opernim gledališčem Verdi,« nam pove. In kako se je odločil za avdicijo pri Ansamblu Saša Avsenika? »Oktobra lani sta vzporedno potekali avdiciji za trobento in klarinet. S klarinetistom Tommyjem Budinom sva imela narodno-zabavni ansambel že od mojega štirinajstega leta, vendar sva oba pozneje študirala na akademski ravni in se bolj posvetila klasični glasbi, poleg tega pa sem sam že sodeloval z gledališčem. Spomnim se, da sem na spletni strani Saša Avsenika videl, da iščejo novega klarinetista, in sem o tem takoj obvestil Tommyja. Tako sem se znašel tam tudi sam. V življenju sem opravil že veliko avdicij in si nisem predstavljal, da se bom znašel na takšni za narodno-zabavni ansambel, ker tovrstnega žanra že nekaj let nisem igral. Bal sem se, da bom izpadel bedno. Imel sem veliko tremo, na koncu pa sem si želel še igrati,« nam je zaupal Denis, ki je ponosen, da je postal član Avsenikove ekipe. »To je velika čast in odgovornost hkrati, saj moramo na odru vedno dati vse od sebe. Sploh pa je moj predhodnik Jan Tamše odličen trobentač, ki je pustil velik pečat,« še pravi Daneu, ki je veliko Avsenikovih melodij že poznal, prvič pa je zdaj oblekel narodno nošo. »Vsakič, ko jo oblečem, čutim velik ponos in odgovornost.«

Pri hrani ni izbirčen in je vse, kar dobi na mizo. »V resnici je hrana kot glasba: ali je dobra ali slaba. Po navadi pa imamo ob nedeljah na sporedu tradicionalno kosilo, torej juho, pa velikokrat zelje in klobaso. Ko se vrnemo z nastopov v Nemčiji, priznam, da že komaj čakam na naše italijanske testenine in pice,« se zasmeji. Karantena je tudi njemu precej spremenila življenje. V Italiji je bilo čutiti veliko napetost. »Svoje punce nisem videl nekaj tednov, a zdaj je vse že veliko bolje. In upam, da se bomo počasi vrnili v normalno življenje in mi glasbeniki na odre,« pove Denis, ki sočustvuje in izraža sožalje vsem družinam, ki so zaradi koronavirusa izgubile kakšnega od svojih bližnjih. »Dobro pa je, da živimo v času moderne tehnologije, ki nam omogoča komuniciranje prek različnih aplikacij. Skrbel sem za ustrezno fizično kondicijo, zato sem se veliko sprehajal in telovadil. A nisem treniral le mišic, vadil sem naš repertoar, da bom, ko se bo vse končalo še za nas, v maksimalni pripravljenosti in se bomo občinstvu lahko predali tudi tista prava čustva,« sklene Denis Daneu.