Dobrodošli v največji kuhinji na svetu – naravi (FOTO)
Moji prvi spomini nabiralništva so vijolične roke male Katarine, ki je ure preživela v gozdu s svojo mamo, ki je nabirala košare borovnic za domači sirup. Spomnim se tudi, kako mi je prababica, ko sem imela približno štiri leta, razlagala o rumenih in belih rožah, katerih imeni sem si zapomnila šele mnogo let pozneje, to sta bili tavžentroža in rman. Lisičke, jurčke in kostanj sem nabirala s staro mamo, imela sem fotografski spomin za to, da sem si zapomnila, kje kaj raste. Vsako pomlad smo se na naši kmetiji veselili lončenih skled, polnih regrata in toplega krompirja, šele v odraslosti pa sem se naučila, da se regrat lahko jé vse leto in da jeseni požene nove sočne svetle liste. Lipov, šipkov, koprivin in kamiličin čaj je bil vedno domač: vsako poletje smo v senci na klopci pred hišo pripravljali cvetove za sušenje. Iz lipe in kopriv sedaj ustvarjam še mnogo več. Ljubezen do narave in njenih sadov mi je bila položena v srce v ranem otroštvu, narava in cvetlice so bile moje zavetje in velikokrat moje tolažnice. Marsikaj sem jim povedala, one pa meni o sebi.
Narava in tok zavesti
Ob pisanju tega članka sem se spomnila na magdalenice iz zgodbe francoskega pisatelja Marcela Prousta. Vsakič, ko je Marcel kot otrok obiskal teto, je dobil pecivo magdalenice in čaj. Svojo teto je imel zelo rad. Kadarkoli je v odrasli dobi jedel magdalenice, ga je okus ponesel v čas, preživet z ljubljeno teto, in tako je preteklost prek čutov prinesel v sedanjost: v literaturi je bilo to prvikrat poimenovano kot 'tok zavesti'.
Narava in njeni sadovi nas lahko enako ponesejo skozi prostor in čas. Ali se tudi vi želite naučiti priprave krožnikov z živimi hranili? Bi tudi vi radi hodili na divje sprehode, s katerih bi prinesli dobrote?
Užitne divje rastline in cvetovi so vitaminske bombe
Vse več kuharskih mojstrov vnaša v svojo kuhinjo užitne divje rastline in cvetove, saj lahko vsebujejo tudi po stokrat več vitaminov in mineralov kot organsko pridelana zelenjava. Poleg tega nas razveseljujejo vse letne čase: vsi poznamo trobentice, vijolice, marjetice, regrat, koprive, trpotec, rman, robide.
Uporabljamo jih lahko za solate, v omletah, juhah, omakah, prikuhah, iz njih lahko naredimo sirupe, likerje, pesto ali jih posušimo za čaje, posipe in moke. Na naše krožnike pa ne prinesejo le vitaminov, ampak tudi paleto barv, oblik in simfonijo okusov.
Kje začeti?
Priporočljivo je začeti z najbolj poznanimi in razširjenimi rastlinami in z osebo, ki jih dobro pozna. Prvo pravilo divjega nabiralništva je, da nikoli ne naberemo in pojemo rastline, ki je ne poznamo, saj niso vse užitne. Zagotovo ste že brali, kako je užitni divji čemaž po listih podoben šmarnici, ki je strupena.
Prav tako rastline ne izpulimo ali odtrgamo iz naravnega okolja, če nismo prepričani, da jo bomo uporabili: lahko pa jo slikamo in potem poiščemo ime rastline in njeno morebitno uporabnost.
Omleta iz marjetic
Potem ko poznamo divjo rastlino, je čas za prakso. Spomladi na travnikih najdemo male marjetice: iz njih si lahko spletete naglavni venček, jih posušite za čaj, sveže dodate katerikoli solati ali z njimi oplemenitite jajčno omleto: na olivnem ali kokosovem olju popražite čebulo in česen, dodate ražvrkljana jajčka, po želji sol, poper, čemaž, peteršilj, drobnjak ter marjetice.
Ko je omleta pečena, jo posujete s cvetovi marjetic in njenimi listi, ki so tudi užitni. Za okras lahko dodate cvetove in liste trobentic, vijolic, tudi roza cvetovi črne detelje in mrtve koprive se že najdejo v tem času. Dobrodošli ste tudi na spletni strani www.livinglove.lv/si, kjer najdete še več receptov, videov in zgodb iz divjine.
Še nekaj pravil nabiranja
Nabiramo na območjih, kjer se ne uporabljajo pesticidi in ni sprehajalnih poti za pse. Naberemo le toliko, kot bomo uporabili: tako pustimo, da divje rastline rastejo in cvetijo naprej ter ustvarjajo semena za naslednjo sezono in naše zanamce. Ko najdemo otoke materine dušice, origana, ivanjščic ali katere druge divje rastline, poberemo le tretjino, torej ne oskubimo vsega, predvsem pa ne pohodimo in potlačimo trave in rastlin: naš obisk naj ostane neopazen, srce pa hvaležno za darove in srečanje.
Kaj imajo skupnega divja blitva, slez in Ibiza?
Pred petimi leti sva z možem Jeromom večkrat predavala na Ibizi. Tja sva vsakič potovala z avtodomom. Ob prvem obisku otoka sva zjutraj v naravi našla kraj, da se malo naspiva po noči na trajektu. Ker nisem mogla spati, sem šla na sprehod. Nazaj sem prišla s polnim naročjem divje blitve in čudovitimi nežno roza cvetovi sleza: od takrat vedno pravim, da divje rastline najdemo vsepovsod oziroma so one tiste, ki najdejo nas. Nekaj cvetov sleza sem posušila in sedaj slez z Ibize živi naprej in krasi najina vrtova v Sloveniji in Franciji.
Nabiranje kot meditacija in stik s seboj
Ko se sprehajam po travnikih, gozdu in gozdnih poteh, je to čas zame. Pred letom dni sva z možem kupila manjše posestvo v francoski Bretanji in prelepo je bilo vse letne čase opazovati, kaj je pokukalo iz zemlje: odkrila sem dva sleza, ki rasteta v drevo, travniške penuše, katerih cvetovi imajo okus kolerabe, ki so krasile najine solate spomladi, tudi mak. Ko sem rezala vrtnice, sem med njimi našla šentjanževke.
Ker so zime v Bretanji mile, je vseskozi rasel regrat, v pokritem vrtu pa je tla prekrila navadna zvezdica ali kurja črevca. Ta rastlinica z rahlim okusom lešnika je mnogo več kot plevel in je po medicinskih in kulinaričnih lastnostih pravi čudež narave: zagotovo jo imate na vrtu. Na posestvu raste tudi veliko kopriv, kar me srčno veseli, saj je to ena najbolj zdravilnih rastlin: iz njenih semen lahko naredimo celo moko.
Znanje za zdaj in vse življenje
Znanje o divjih rastlinah je neskončno, narava nam resnično daje vse, če se le želimo učiti od nje. Divje rastline rastejo tu že od davnine, iz prsti znajo dobiti prvobitno življenjsko esenco, našemu telesu na samointeligenten način dajejo, kar potrebuje, naši duši pa barvno terapijo in stik s seboj.
Nekateri priporočajo njihovo poznavanje za preživetje, če ne bo druge hrane. Sama pa sem hvaležna, da so del mojega življenja, ne preživetja. Vsakič znova se čudim njihovi moči, da nas vrnejo v pristno izvorno divjo naravo, v ljubezen, ki smo.
