Dolgo sem bila v zvezi z moškim, ki me je varal, bil je lep, uspešen ...

Draga Polona!
Kar stisni zobe. Ne gre drugače, življenje nam včasih nasuje težav čez glavo in ne da niti ene rešilne bilke, da bi lahko na njej visele naše iluzije. Pravzaprav je res kruto in ni pravično, da ne najdeš sorodne duše. Prav imaš, težko je in verjamem, da okoli sebe ves čas videvaš srečne pare. Koliko so zares srečni, ne vem, velikokrat se nam zdi, da so vsi drugi srečni, samo mi ne. V to 'resnico' se ne bi spuščala, saj ti navsezadnje nič ne pomaga. Glede na to, da se vsak tretji zakon razdre in propade, zares veliko sreče tam zunaj ni.
Včasih bi ti rekla, da ljubezen ni ena sama, da je več vrst ljubezni, tudi ljubezen do narave, do dela, živali, a naša vzgoja in prepričanja globoko v nas nam govorijo, da smo lahko zares srečni, samo če smo v paru. Druge vrste ljubezni lahko razvijaš, če si zdrava, srečna, če nisi osamljena in zlomljena, kot si ti zdaj. Zato vem, da ti zdaj to filozofiranje ne pomaga. Karkoli od tega, katerokoli ljubezen, ki bi jo zdaj na silo hotela imeti (tako kot partnersko), te ne bi potolažila in napolnila, ker je ves zlomljen ne moreš niti najti. Da bi sedela pred rožo in uživala vso njeno lepoto in čarobnost, moraš biti cela v srcu. Da ne obupaš, se zazri vase, draga moja! Poglej, kaj in kdo si. Imaš sebe rada? Si lahko samozadostna? Vem, da je nevarno človeka vabiti v samozadostnost, saj je tega kar veliko – samozadostnosti, ki uničuje intimo dvojine. Jaz te vabim v tisto plemenito samozadostnost vedenja, da si lahko hvaležna, da si, da ti je dano živeti in da boš to znala, tudi če je tvoja naloga preživeti življenje v ednini.
Ko se poskušam vživeti vate, vidim, da besede niso dovolj. A trosila jih bom, kot vem in znam, mogoče bo ena izmed njih čarobna in se bo tvoje srce zbudilo ob njej.
Saj smo vsi v resnici sami. Ne vem, zakaj se tega tako bojimo in zakaj nas samota tako boli! Ene bolj, druge manj.
Jaz bi se na tvojem mestu prav zagrizla v to samoto. Se spogledala z njo iz oči v oči, da vidim, kdo je močnejši. Samota ali jaz?! Samota je samo beseda, občutek, da nismo celi in izpolnjeni. Ampak ni ves čas z nami. Ko delaš, prav gotovo pozabiš na samoto, ko kupuješ, ko gledaš film, ko kuhaš ... Nisi ves čas v tem občutku. Zato se mi zdi, da bi bilo zdravo gojiti občutke polnosti in prav osredotočeno odganjati občutek samote stran, proč od sebe, ven iz svojih misli. To sem jaz počela pred leti, iz trenutka v trenutek sem se vlekla iz obupno črnih misli, med njimi tudi občutkov popolne zapuščenosti, iz sekunde v sekundo. Še danes se spomnim, da mi je bilo skoraj slabo od odpora. Vse me je, vsaka sleherna misel me je vlekla v temo in obup. In sem se sprehajala od opazovanja okvirja slike na steni do opazovanja veje na drevesu, do najmanjših detajlov na svinčniku, samo da se ne bi 'zapela' v črne misli obupa. Približno 14 dni je trajalo. Ne rečejo zastonj največji duhovni učitelji, da je največja skrivnost v mislih. Spremeni jih in spremenila boš svojo realnost. To delaj, vse dokler te obletavajo najbolj črne misli. In druži se s prijateljicami, s tem ni nič narobe. Ne meljite ves čas samo o tvoji osamljenosti, poskušajte se igrati s tem, kaj kateri pomeni dvojina.
Druga najpomembnejša stvar, ki se je loti, je sprememba prepričanj. Tudi to je naporno delo, sploh ker imaš vzor v sliki staršev, ki so očitno lepi v dvojini.
Meni je v življenju najbolj pomagal stavek, da je 'življenje peskovnik in vse, kar se nam zgodi v njem, vzemimo kot igro, nalogo, ki se je moramo naučiti'. Se ti vedno znova podirajo gradovi ljubezenskih zvez? V redu. Se učimo, zgradimo ponovno eno ... V peskovniku ne najdeš ljubimca, partnerja? Kaj pa če je skrit pod plastmi peska? Če ga ne najdeš do konca življenja, pač nisi iskala dovolj globoko, sem pa prepričana, da bi medtem našla bogastva drugih stvari, ki jih mnogi drugi v dvojini niti ne vidijo!
Drži se, draga moja Polona, sprejmi veliko ljubezni od mene!