Družina Bajda: S pesmijo v deželo sanj (FOTO)
Novembra 2003 sem takrat kot dvajsetletnica s pevskim zborom Carmina Slovenica gostovala v Mendozi. Vedno smo, če se je le dalo, spale pri družinah organizatorjev gostovanja. To so bile najboljše izkušnje: spoznavanje navad in različnih kultur, krajev in znamenitosti skozi oči domačinov, predvsem pa veliko priložnosti za sklepanje novih prijateljstev. Po vsem svetu smo potovali, vendar sem le z redkimi obdržala stike tako dolgo kot z družino Bajda.
Povezali so se in ostali povezani
Mendoza bo za vedno ostala v mojem srcu. Nobene znamenitosti se ne spomnim razen Slovenskega trga in Slovenskega centra, prav tako nimam prav dobrega spomina na to, kako je mesto pod vznožjem argentinskih Andov sploh videti. Spomnim pa se, kako ponosno smo sredi noči vstale v polni piceriji v centru, kamor so nas peljali naši mladi gostitelji, in z dvignjenimi kozarci odpele Kol'ko kapljic, tol'ko let. Slovenska beseda ni v Mendozi nič nenavadnega. Niti ni (bilo) nenavadno slišati slovenske narodne pesmi iz ust komaj dvajsetletnikov. In priznam, nikoli se nisem počutila bolj ponosno in 'slovensko' kot takrat, tisoče kilometrov stran. Slovenska skupnost je v Mendozi zelo močna. V drugi svetovni vojni so čez lužo novo življenje iskali mnogi slovenski begunci in nekateri izmed njih pod Andi našli svoj dom. Povezali so se in ostali povezani; imajo svojo skupnost, sobotno šolo, pevski zbor in župnika. Kuhajo slovensko, med seboj govorijo v maternem jeziku, v nekaterih družinah že celo tretja generacija, rojena v Argentini, še razume in govori slovensko.
Slovenski kozolec v Andih
Družina Bajda je takrat štela šest članov: ata Jernej in mama Angelca, najstarejša hči Erica in sinovi Tomaž, Janez in Roman. Vsi so imeli slovenska imena, čeprav sta bila že Jernej in Angelca rojena v Argentini. Fantje so imeli svoj band – igrali in peli so vse, veliko tudi slovenskega. Mama je bila učiteljica, ob sobotah seveda tudi v slovenski šoli, ata pa obrtnik – še sedaj ima svojo delavnico, v kateri so zaposleni vsi trije sinovi in skupaj ustvarjajo čudovite lesene hiše. Nedavno so ob vikend hiši, ki jo imajo v Andih in je dovolj velika, da se ob koncih tedna v njej zbere vsa razširjena družina, 'na roke' postavili pravi slovenski kozolec. Bolj za šalo in za uk, a je pri tem sodelovala vsa družina, celo vnuki – od drugega najmlajšega, ki je star štiri leta, do najstarejše, šestnajstletnice. Delo je bilo hitro končano, saj, ko se zberejo vsi, ta vesela družina šteje kar trideset članov. Vsi so močno ponosni na svoje slovensko poreklo – tudi zakonci, ki so Argentinci, spoštujejo in prav obožujejo slovenske običaje, tradicijo in način življenja.
Potovanje v obljubljeno deželo
Letošnjo jesen so se otrokom izpolnile sanje. Pa ne le njim, pač pa kar vsem. Dobili so priložnost, da prvič skupaj obiščejo Slovenijo. Angelca in Jernej sta jo z otroki in njihovimi partnerji že obiskala, vnuki pa so o njej vedno le poslušali z odprtimi usti in širokimi očmi in jo še posebno močno doživljali skozi pesmi – vseh devetnajst (dvajseti se jim pridruži, takoj ko bo lahko sam stal, pravi babica – star je komaj deset mesecev) namreč poje v zborčku Škrjančki, ki ga vodi babica Angelca. In prav slovenska pesem jih je, tako kot mene slabih dvajset let nazaj k njim, zdaj pripeljala k nam, v obljubljeno deželo.
Sprva je bila organizacija skoraj misija nemogoče, nato pa je družina Bajda prejela povabilo Društva Slovencev po svetu, ki so jim pomagali pri organizaciji in dogovori za koncerte po Sloveniji. Škrjančki so tako koncertirali od Vojnika do Ljubljane in okoliških krajev, v prostem času pa spoznavali lepote dežele, o kateri so slišali toliko lepega. Minulo soboto so nastopili tudi na praznovanju 70. obletnice Andreja Šifrerja v Kranju, kar smo izkoristili za naše ponovno snidenje. Ta dan je bil čustven – tako zame kot tudi zanje. Snidenje je bilo zares posebno – počutili smo se, kot da let in kilometrov med nami ne bi bilo.
Njihov gost je bil Andrej Šifrer
Šifrer je bil daljnega leta 1993 prav tako gost v njihovi hiši. Takrat so bili Bajdovi otroci stari toliko, kot so sedaj njihovi Škrjančki, ki so z Uspavanko za Evo v razprodanem Gradu Khislstein poželi stoječe ovacije in navdušili zbrano občinstvo s svojim petjem in pojavo (oblečeni so bili v Kekce in Mojce). Pa tudi z zgodbo, ki jo je povedal slavljenec. Ko so mu namreč odprli vrata svoje hiše, nihče ni vedel, kdo je Andrej Šifrer. No, danes mladi z veseljem prepevajo tudi njegove pesmi. Težko bi kje pri nas srečali mlade, ki z večjim veseljem in ponosom stojijo na odru v nošah in pojejo slovenske ljudske pesmi. Zato so Škrjančki res nekaj posebnega. Tako kot vsa družina Bajda.
Pesem povezuje in združuje ter odpira mnoga vrata, še najbolj pa vrata naših src. Moje je po sobotnem srečanju zagotovo še bolj polno in upam, da ne bom/-o čakali dvajset let, da se ponovno snidemo.
