INTERVJU
Đuro, vegetarijanec iz dežele čevapčičev
Kaj se zgodi, ko ljudje slišijo, da je Branko Đurić - Đuro vegetarijanec? Prvo vprašanje je, kako je lahko Bosanec vegetarijanec, naslednje pa, kaj sploh je. A Đuro poudarja, da se ob odpovedi mesu dobra jedača šele začne. »Na izbiro imaš na primer pet vrst mesa in deset različnih kombinacij, na drugi strani pa kup zelenjave in drugih živil,« pravi. »Toliko različnih okusov je, toliko zanimivih jedi. Najboljša je vegetarijanska kuhinja.«
Odpri galerijo
Vsi v družini so veliki ljubitelji živali. FOTO: osebni arhiv
Ljubezen gre skozi želodec, pritrdi, in z veseljem pove, s čim najraje razvaja svojo Tanjo Ribič. »Čeprav ni vegetarijanka, vem, da jo bom najbolj razveselil, če jo zvečer, ko se vrne s predstave, pričaka kuhana zelenjava. Dovolj je, da dam v lonec kos cvetače, pa bo navdušena.«
Seveda je Đuro med otroštvom v Bosni jedel značilno bosansko hrano. »Odraščal sem v revni družini, v kateri nismo bili vajeni razkošja. Takrat smo jedli meso morda enkrat tedensko, saj je bilo hrana privilegiranih, danes pa je ravno obratno – zelo je poceni v primerjavi z drugimi živili. Tudi črni kruh je bil cenejši, danes boste za polnozrnatega odšteli skoraj dvakrat več, kot za belega.« Po njegovem mnenju to veliko pove o tem, kakšno hrano jemo in kaj cenimo. »Meso je danes pravzaprav hrana siromakov.« A to ne pomeni, da iz tistih časov ničesar ne pogreša. »Na voljo smo imeli veliko domače, sveže, dobre in brez dodatkov pridelane zelenjave. Pogrešam koruzo, ki ni hibridna. Na srečo imam prijatelja, ki ima ekološko kmetijo.« Družina Đurić Ribič ima tudi 250 let staro drevo granatnega jabolka, Đuro pa vlaga tudi domače olive, ki jih počasi razgrenjuje z morsko soljo.
Za domačim štedilnikom ga mama ni učila kuhati, a je po gimnaziji leta 1979 končal kuharski tečaj in eno leto delal na ladji kot kuhar. »Ta poklic takrat ni bil prestižen, kot je zdaj,« pravi. »Zdaj so kuharji chefi in frajerji, takrat ti je bilo pa nerodno povedati, da si kuhar. To sem skrival, danes se pa na vsa usta hvalim s tem. Kuhal sem za 25 ljudi, zato so morale biti jedi preproste, ne razkošne – krompir, meso, tudi ribe,« se zasmeji. Danes je njegov jedilnik precej drugačen, najraje pripravlja testenine. »Špagete z zelenjavnimi omakami, bučkami in siri,« našteva. »Rad imam jedi iz pečice, krompir, lazanjo in bučke vseh vrst, predvsem muškatne, ko je sezona zanje.« Navrže nekaj receptov in doda, da v takšni hrani resnično uživa in da je vegetarijanstvo povsem spremenilo njegov pogled na življenje.
»Od nekdaj sem bil vsejed. Med snemanjem filma Ljubezen, traktor in rock'n'roll smo bili v družbi krav, prašičev in kokoši. Na zaključni zabavi smo se pogovarjali, kaj bomo delali v prihodnje. Vprašal sem, kaj čaka živali. Povedali so mi, da so že 'predelane'. V tistem trenutku se mi je v glavi nekaj premaknilo.« Do takrat ni nikoli povezal živali z zrezkom ali čevapčičem na mizi. »Šokiran sem bil, da mi prej ni 'kliknilo', da so to živa bitja. Za nekaj dni sem nehal jesti meso.« Njegova odločitev je vse presenetila. »Tanja se mi je smejala. Komaj je čakala, da vidi, kako bo teh nekaj dni potekalo. Za zajtrk, kosilo in večerjo sem namreč vedno jedel nekaj mesnega. Vsak dan.« Zdaj je že štirinajsto leto vegetarijanec. »Naj ne zveni, kot da sem neki trmast osel, ki za vsako ceno vztraja pri svojem,« opozori. »Za marsikaj sem se zagrel, pa sem se pozneje premislil. Prepričan sem, da je odlika intelektualca pogum, da lahko spremeni svoje mnenje. A v mojem primeru ni šlo za zavestno spremembo, v meni se je prebudilo nekaj prvinskega, šlo je za čustveno, podzavestno odločitev. Zdaj se mi meso preprosto gnusi.«
Na kraj pameti mu več ne pade, da bi imel meso na svojem krožniku. »Tanja in mlajša hči Ela ga občasno jesta, midva z Zalo pa sva vegetarijanca,« pravi. »Včasih ga pripravim, to me ne moti. Ne grenim ljudem življenja zaradi njihovih odločitev. Če mi bo kdaj zadišalo, ga bom seveda pojedel, a za zdaj imam do njega organski odpor. Enkrat sem pripravljal juho in je bil v njej kos mesa, ki mi je zelo zadišal. Poskusil sem košček in ga takoj izpljunil, želodec se mi je obrnil. Dejstvo je, da truplo ne more dišati, dišijo začimbe.« Seveda so Đurovo spremembo nekateri težje sprejeli. »Vegetarijanec sem postal v Prekmurju, kjer jedo piščanca skoraj namesto kruha,« se zasmeji. »'Vegetarijanec, super, izvoli krvavico,' so mi rekli. Pri mami je bilo še težje. 'Daj, pojej vsaj piščanca. Saj vem, da ne ješ mesa, ampak saj je hrenovka.'« Zdaj pripravlja tudi izvrstne vegetarijanske sarme z orehi, ajdo, sojo in rižem, tako da je našel svojo različico bosanske kuhinje.
Večja težava je nastala, ko je nehal jesti gluten, saj se je s tem odpovedal burekom in pitam. Za brezglutensko prehrano se je odločil poskusno, pa se je že po desetih dneh počutil neprimerno bolje. »Pred nekaj leti sem spoznal Novaka Đokovića, ki mi je pojasnil, da je po opustitvi glutena njegova kariera zacvetela in je postal šampion. Tudi sam sem zelo hitro opazil razliko.« Od takrat je v boljši kondiciji. Doma imajo tudi majhen mlin, sestavljen iz dveh kamnov, zato sami meljejo moko iz koruze, prosa, ajde, celo iz bio riža. »Iz tega naredim izvrstne palačinke ali pa spečem kruh.« Tudi različne vrste mleka (mandljevo, riževo itd.) izdelujejo sami. Zadnje čase veliko časa preživlja na Balkanu. »V Beogradu je na kupe dobrih vegetarijanskih restavracij, tudi s hitro prehrano, recimo s falafli in humusom. Tudi v Sarajevu na Baščaršiji jih najdete cel kup, v Makedoniji pa jedo veliko zelenjave.«
Čeprav je toleranten do prehranske izbire drugih, pa nima potrpljenja, ko pride do krzna. »Ne morem tiho mimo ženske v krznenem plašču,« prizna. »Vedno kaj pripomnim, recimo: 'Oblečeni ste v mrtve živali.' Ne morem razumeti, da so ljudje tako neozaveščeni, da so se pripravljeni obleči v sto mrtvih živali, ki so za njihov 'glamurozni' videz hudo trpele.« Zaveda se, da so priljubljeni tudi usnjene jakne in čevlji. »Ne moremo pričakovati, da bodo ljudje tako hitro spreminjali svoje navade. Hkrati pa imamo na voljo toliko umetnih materialov, da ni več izgovorov za neodgovornost.« Pred kratkim se je prav zato sporekel z Lepo Breno. »Ni hotela razumeti, ko sem ji razlagal, da postavlja trende, da njen krzneni plašč vpliva na to, da bodo nekateri ljudje prav zato hoteli imeti enakega. Posledično ni kriva le za mrtve živali na sebi, pač pa tudi za tisoče na drugih hrbtih.«
»Doma kuha tisti, ki dobi navdih, zadnje čase je to Zala, kadar je v Sloveniji,« pravi Đuro. »Če je nekdo navdihnjen, smo preostali z veseljem pomočniki. Pri nas jemo 'fusion food', nekaj bosansko-azijsko-mehiškega, še najmanj slednjega, ker ne maramo pekočih jedi. Moje tri glavne sestavine so olivno olje, kozji sir in avokado,« se zasmeji. Ni presenetljivo, da v njihovi družini največ zapravijo za živila. »Predvsem Tanja, ki za oblačila ne porabi veliko denarja,« poudari. »Na berlinskem festivalu na rdeči preprogi je nosila obleko za 16 evrov, a je bila v njej čudovita. Za hrano porabimo veliko več, saj nam je to pomembnejše.« Vse je premišljeno, vsak obrok je dogodek, vsako druženje pa s tem tudi nepozabno. Tako družina Đurić Ribič ustvarja neprecenljive spomine z zajtrkom, kosilom in večerjo.
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
Hrana siromakov
Seveda je Đuro med otroštvom v Bosni jedel značilno bosansko hrano. »Odraščal sem v revni družini, v kateri nismo bili vajeni razkošja. Takrat smo jedli meso morda enkrat tedensko, saj je bilo hrana privilegiranih, danes pa je ravno obratno – zelo je poceni v primerjavi z drugimi živili. Tudi črni kruh je bil cenejši, danes boste za polnozrnatega odšteli skoraj dvakrat več, kot za belega.« Po njegovem mnenju to veliko pove o tem, kakšno hrano jemo in kaj cenimo. »Meso je danes pravzaprav hrana siromakov.« A to ne pomeni, da iz tistih časov ničesar ne pogreša. »Na voljo smo imeli veliko domače, sveže, dobre in brez dodatkov pridelane zelenjave. Pogrešam koruzo, ki ni hibridna. Na srečo imam prijatelja, ki ima ekološko kmetijo.« Družina Đurić Ribič ima tudi 250 let staro drevo granatnega jabolka, Đuro pa vlaga tudi domače olive, ki jih počasi razgrenjuje z morsko soljo.
Danes se hvali, da je bil kuhar
Za domačim štedilnikom ga mama ni učila kuhati, a je po gimnaziji leta 1979 končal kuharski tečaj in eno leto delal na ladji kot kuhar. »Ta poklic takrat ni bil prestižen, kot je zdaj,« pravi. »Zdaj so kuharji chefi in frajerji, takrat ti je bilo pa nerodno povedati, da si kuhar. To sem skrival, danes se pa na vsa usta hvalim s tem. Kuhal sem za 25 ljudi, zato so morale biti jedi preproste, ne razkošne – krompir, meso, tudi ribe,« se zasmeji. Danes je njegov jedilnik precej drugačen, najraje pripravlja testenine. »Špagete z zelenjavnimi omakami, bučkami in siri,« našteva. »Rad imam jedi iz pečice, krompir, lazanjo in bučke vseh vrst, predvsem muškatne, ko je sezona zanje.« Navrže nekaj receptov in doda, da v takšni hrani resnično uživa in da je vegetarijanstvo povsem spremenilo njegov pogled na življenje.
Navdih za domačo kuharijo dobi tudi v svojih priljubljenih restavracijah. FOTO: Mediaspeed
Vsak obrok je bil mesni
»Od nekdaj sem bil vsejed. Med snemanjem filma Ljubezen, traktor in rock'n'roll smo bili v družbi krav, prašičev in kokoši. Na zaključni zabavi smo se pogovarjali, kaj bomo delali v prihodnje. Vprašal sem, kaj čaka živali. Povedali so mi, da so že 'predelane'. V tistem trenutku se mi je v glavi nekaj premaknilo.« Do takrat ni nikoli povezal živali z zrezkom ali čevapčičem na mizi. »Šokiran sem bil, da mi prej ni 'kliknilo', da so to živa bitja. Za nekaj dni sem nehal jesti meso.« Njegova odločitev je vse presenetila. »Tanja se mi je smejala. Komaj je čakala, da vidi, kako bo teh nekaj dni potekalo. Za zajtrk, kosilo in večerjo sem namreč vedno jedel nekaj mesnega. Vsak dan.« Zdaj je že štirinajsto leto vegetarijanec. »Naj ne zveni, kot da sem neki trmast osel, ki za vsako ceno vztraja pri svojem,« opozori. »Za marsikaj sem se zagrel, pa sem se pozneje premislil. Prepričan sem, da je odlika intelektualca pogum, da lahko spremeni svoje mnenje. A v mojem primeru ni šlo za zavestno spremembo, v meni se je prebudilo nekaj prvinskega, šlo je za čustveno, podzavestno odločitev. Zdaj se mi meso preprosto gnusi.«
Vzemi vsaj piščanca
Na kraj pameti mu več ne pade, da bi imel meso na svojem krožniku. »Tanja in mlajša hči Ela ga občasno jesta, midva z Zalo pa sva vegetarijanca,« pravi. »Včasih ga pripravim, to me ne moti. Ne grenim ljudem življenja zaradi njihovih odločitev. Če mi bo kdaj zadišalo, ga bom seveda pojedel, a za zdaj imam do njega organski odpor. Enkrat sem pripravljal juho in je bil v njej kos mesa, ki mi je zelo zadišal. Poskusil sem košček in ga takoj izpljunil, želodec se mi je obrnil. Dejstvo je, da truplo ne more dišati, dišijo začimbe.« Seveda so Đurovo spremembo nekateri težje sprejeli. »Vegetarijanec sem postal v Prekmurju, kjer jedo piščanca skoraj namesto kruha,« se zasmeji. »'Vegetarijanec, super, izvoli krvavico,' so mi rekli. Pri mami je bilo še težje. 'Daj, pojej vsaj piščanca. Saj vem, da ne ješ mesa, ampak saj je hrenovka.'« Zdaj pripravlja tudi izvrstne vegetarijanske sarme z orehi, ajdo, sojo in rižem, tako da je našel svojo različico bosanske kuhinje.
Brezglutenski premik
Večja težava je nastala, ko je nehal jesti gluten, saj se je s tem odpovedal burekom in pitam. Za brezglutensko prehrano se je odločil poskusno, pa se je že po desetih dneh počutil neprimerno bolje. »Pred nekaj leti sem spoznal Novaka Đokovića, ki mi je pojasnil, da je po opustitvi glutena njegova kariera zacvetela in je postal šampion. Tudi sam sem zelo hitro opazil razliko.« Od takrat je v boljši kondiciji. Doma imajo tudi majhen mlin, sestavljen iz dveh kamnov, zato sami meljejo moko iz koruze, prosa, ajde, celo iz bio riža. »Iz tega naredim izvrstne palačinke ali pa spečem kruh.« Tudi različne vrste mleka (mandljevo, riževo itd.) izdelujejo sami. Zadnje čase veliko časa preživlja na Balkanu. »V Beogradu je na kupe dobrih vegetarijanskih restavracij, tudi s hitro prehrano, recimo s falafli in humusom. Tudi v Sarajevu na Baščaršiji jih najdete cel kup, v Makedoniji pa jedo veliko zelenjave.«
Đuro pravi, da s Tanjo ne zapravita veliko denarja za obleke za rdečo preprogo, pač pa za hrano. FOTO: facebook
Krzno ga razbesni
Čeprav je toleranten do prehranske izbire drugih, pa nima potrpljenja, ko pride do krzna. »Ne morem tiho mimo ženske v krznenem plašču,« prizna. »Vedno kaj pripomnim, recimo: 'Oblečeni ste v mrtve živali.' Ne morem razumeti, da so ljudje tako neozaveščeni, da so se pripravljeni obleči v sto mrtvih živali, ki so za njihov 'glamurozni' videz hudo trpele.« Zaveda se, da so priljubljeni tudi usnjene jakne in čevlji. »Ne moremo pričakovati, da bodo ljudje tako hitro spreminjali svoje navade. Hkrati pa imamo na voljo toliko umetnih materialov, da ni več izgovorov za neodgovornost.« Pred kratkim se je prav zato sporekel z Lepo Breno. »Ni hotela razumeti, ko sem ji razlagal, da postavlja trende, da njen krzneni plašč vpliva na to, da bodo nekateri ljudje prav zato hoteli imeti enakega. Posledično ni kriva le za mrtve živali na sebi, pač pa tudi za tisoče na drugih hrbtih.«
Največ denarja za hrano
»Doma kuha tisti, ki dobi navdih, zadnje čase je to Zala, kadar je v Sloveniji,« pravi Đuro. »Če je nekdo navdihnjen, smo preostali z veseljem pomočniki. Pri nas jemo 'fusion food', nekaj bosansko-azijsko-mehiškega, še najmanj slednjega, ker ne maramo pekočih jedi. Moje tri glavne sestavine so olivno olje, kozji sir in avokado,« se zasmeji. Ni presenetljivo, da v njihovi družini največ zapravijo za živila. »Predvsem Tanja, ki za oblačila ne porabi veliko denarja,« poudari. »Na berlinskem festivalu na rdeči preprogi je nosila obleko za 16 evrov, a je bila v njej čudovita. Za hrano porabimo veliko več, saj nam je to pomembnejše.« Vse je premišljeno, vsak obrok je dogodek, vsako druženje pa s tem tudi nepozabno. Tako družina Đurić Ribič ustvarja neprecenljive spomine z zajtrkom, kosilom in večerjo.
suzy suzy FOTO: Suzy
»Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na narocnine@delo.si oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
