Evelina Zvezdani: Porušil se mi je svet, kako naj se spravim k sebi

Spoštovana Zvezdana! Umrl mi je mož, pred 10 meseci, star 59 let. Šel je na hitro, zaradi raka. Meni se je porušil svet. Otroci so odrasli, vsak na svojem, jaz pa se že 10 mesecev vlečem iz depresije, jočem dneve in noči. Bili smo povprečna družina, mož je delal cele dneve, zgradila sva si hiško, garala sva na njej in na naši zemlji pa v službi. Mož je rad pogledal v kozarec, sva imela kar nekaj let hudo krizo. Zadnja leta mi je dal mir tudi v postelji, nehal me je nadzirati, koliko zapravim v trgovini. Vedno sem ga imela rada, tudi ko ni bil fajn. Družbe skoraj nisem imela, povsod sva šla skupaj, na morje, obiske ... No, vse to je bilo tudi redko. Zdaj, ko ga ni, pa vse to tako močno pogrešam, da se mi meša. Izgubila sem smisel življenja, nisem vedela, da ga imam tako močno v krvi. Sama sem, brez njega se mi ne da živeti. Razmišljam, da bi tudi sama končala življenje. Komu naj skuham? Sebi? Nisem vajena, ne zdi se mi pomembno, da jem. Jaz bom že dala kaj v usta. Letos sem komaj kaj pridelala na vrtu. Za koga? Otroci seveda radi pridejo in si nesejo s seboj zaboj zelenjave, a to ni isto. Zdaj sem za vse sama, za zamenjati žarnico, pokositi ... Pogovarjam se z njim vse noči, toliko se nisva pogovarjala vse življenje, ko je bil še živ. Zdaj mu govorim, kako sem kaj preživljala in kako sem mu zamerila, da sem bila z otroki ves čas sama. Govorim mu, da bi dala še enkrat skozi vse to, samo da bi bil tu, tudi če me je kdaj pa kdaj pijan udaril. Vse sem mu odpustila, vse! Kako naj se spravim k sebi? Evelina