FOTO: Težki začetki Jakova Faka

Mladostniška leta Jakova Faka so minila v družbi prvih zaupnikov. Te je našel med kolegi športniki ter družinskimi člani, saj je bil razpet le med treningi in šolo. Prihaja iz Gorskega Kotorja, okolja, kjer so se kalili vsi hrvaški upi v teku na smučeh in biatlonu. Sprva je moral priznati premoč dve leti starejšemu bratu Stjepanu, ki ga je nenehno premagoval in kazal bistveno večji talent. Ni se mu pustil, saj je globoko v sebi čutil, da je sposoben precej več. »Ni mu bilo nerodno poudariti, naj si ga zapomnimo, kajti njegov čas bo prišel, ko bo na vrhu. Nenehno je ponavljal, da mora naprej, v tujino, kjer bo imel več možnosti za razvoj svojih sposobnosti. Preprosto je vedel, da je rojen za vrhunske dosežke,« pripovedujejo domačini iz Mrkpolja. Ponudila se mu je priložnost, da se pridruži slovenski reprezentanci, in tam se je močno povezal z Urošem Velepcem. V njem je videl očetovsko figuro, nedolgo za tem pa je trener res postal nekakšen nadomestni starš. Izvedeli smo še, da je Jakov človek, ki je sicer sam na progi, a potrebuje občutek družine, in v slovenski ekipi jo je našel. Z vsemi se odlično razume, je družaben, simpatičen, hitro je osvojil jezik in Hrvati mu nikoli niso zamerili, da tekmuje za sosede. Vedno bo njihov in naš, saj je čustven in ne mara teh nacionalističnih delitev. Zaradi tega se je tako burno odzval na opazke, češ da ni primeren kandidat za nošenje zastave na zimski olimpijadi, in odstopil. Želel se je odmakniti od bremena, ki ga na pleča športnikov obesi javnost, kajti to lahko ima negativne posledice v boju za odličja. Noče deliti ljudstva, četudi bi mu bilo v veliko čast vihteti slovensko zastavo. Raje se bo osredotočil na tisto, po kar se bo v Pjongjang odpravil - na to, da bi se vrnil z medaljo. Ta bi v novi hiši, ki si jo z ženo gradita v Lescah na Gorenjskem, zagotovo dobila najlepše mesto.