MEH NA MAH
Glasba je njena terapija
Duška Ogrizek je pevka z dolgoletnim stažem, ki je bila članica več narodno-zabavnih ansamblov, zadnje leto pa se je, tudi zaradi zdravja, podala na samostojno pot in trenutno pripravlja drugo samostojno pesem. Je srčna oseba, ki prijateljice in prijatelje rada pocrklja z ročno izdelanimi unikatnimi izdelki, spretna pa je tudi v kuhinji in na vrtu.
Odpri galerijo
Duška s svojim Miranom Merzdovnikom, prav tako odličnim glasbenikom
»Sem vesela Štajerka, ki živi na Koroškem, tu sem pognala korenine, od tod me ne bo nihče izrinil,« v smehu pove Duška Ogrizek, bolj poznana kot Ana Dušica, ki bo kmalu izdala še eno lastno skladbo z naslovom Srečna. Glasbo in besedilo zanjo sta napisala s partnerjem Miranom Merzdovnikom, sicer pevcem pri Veselih Begunjčanih, aranžma pa je ustvarila kar sama.
Duško pogosto vidimo v družbi prijateljice Maje Mirkač, ki jo spremlja na citrah, a tu in tam vzame v roko tudi harmoniko in tako skupaj zabavata prijatelje, trenutno predvsem na družabnem omrežju. »Ker pa smo v teh časih več doma in delamo vse na daljavo, imam prek Mocisa tudi pogodbo za vodenje medgeneracijskega pevskega zbora Andeški hram v Slovenj Gradcu. Da je vse skupaj bolj razgibano in zanimivo, medse pogosto povabimo še glasbenega gosta, ki nam popestri spletne ure petja.
Prostovoljno sodelujem tudi z društvom Karion iz Slovenskih Konjic ter domovoma starejših v Poljčanah in Slovenski Bistrici,« nam pove Duška, ki je ponosna teta štirih nečakov. Ker je od nekdaj razigrana in polna idej, je napisala tudi dve zgodbici, namenjeni otrokom, z naslovom Pojoči cvet in Levček Tinko. »Zgodbo Pojoči cvet je ilustriral priznani koroški slikar Janez Repnik in še čakam, da ugleda luč sveta,« še pove. Pevka s svojim Miranom tudi rada kuha, tu in tam pa na večerjo povabita domače ali glasbene prijatelje.
»Nečak Filip prisega na mojo domačo jagodno marmelado, spet drugi na musako, ki je menda odlična, sama imam najraje vse, kar je na žlico. Pri srcu pa mi je tudi kvašeno testo,« nam zaupa glasbenica, ki je bila članica več narodno-zabavnih zasedb. »Prvi, v katerem sem pela, je bil Ansambel Marjana Drofenika. Z njimi sem posnela tudi prvo kaseto z naslovom Na Sladki Gori. Pozneje me je pot zanesla k Ansamblu bratov Slatinek, nato sem pomagala še več drugim zasedbam, kot so Veseli slavčki, Ansambel Francija Zemeta in Vižarji, nazadnje pa sem pela pri Vrlih muzikantih. A sem se zaradi zdravja poslovila, saj je to zame postalo prenaporno. Šla sem na svoje in zdaj delam toliko, kot zmorem,« pravi simpatična svetlolaska, ki ji glasba, sploh v teh časih, daje moč.
»Glasba je terapija. In dokler bom pela, bom tudi živela,« še pove naša sogovornica, ki je prvo samostojno skladbo z naslovom Brez trnja ni ljubezni posnela pred dobrima dvema letoma. Tudi zanjo je besedilo in glasbo ustvaril njen partner Miran, pri aranžmaju pa je Duški pomagal nekdanji sošolec in dober prijatelj Tomaž Rebernak. Prav tako rada zapoje v duetu s svojim dragim ali v triu, kadar se jima pridruži še Miranov sin Benjamin, prav tako odličen glasbenik, ki pobira odličja tudi na harmonikarskih tekmovanjih.
Duško pogosto vidimo v družbi prijateljice Maje Mirkač, ki jo spremlja na citrah, a tu in tam vzame v roko tudi harmoniko in tako skupaj zabavata prijatelje, trenutno predvsem na družabnem omrežju. »Ker pa smo v teh časih več doma in delamo vse na daljavo, imam prek Mocisa tudi pogodbo za vodenje medgeneracijskega pevskega zbora Andeški hram v Slovenj Gradcu. Da je vse skupaj bolj razgibano in zanimivo, medse pogosto povabimo še glasbenega gosta, ki nam popestri spletne ure petja.
V družbi še dveh odličnih glasbenic, Klavdije Winder in Polonce Marzel
Prostovoljno sodelujem tudi z društvom Karion iz Slovenskih Konjic ter domovoma starejših v Poljčanah in Slovenski Bistrici,« nam pove Duška, ki je ponosna teta štirih nečakov. Ker je od nekdaj razigrana in polna idej, je napisala tudi dve zgodbici, namenjeni otrokom, z naslovom Pojoči cvet in Levček Tinko. »Zgodbo Pojoči cvet je ilustriral priznani koroški slikar Janez Repnik in še čakam, da ugleda luč sveta,« še pove. Pevka s svojim Miranom tudi rada kuha, tu in tam pa na večerjo povabita domače ali glasbene prijatelje.
»Nečak Filip prisega na mojo domačo jagodno marmelado, spet drugi na musako, ki je menda odlična, sama imam najraje vse, kar je na žlico. Pri srcu pa mi je tudi kvašeno testo,« nam zaupa glasbenica, ki je bila članica več narodno-zabavnih zasedb. »Prvi, v katerem sem pela, je bil Ansambel Marjana Drofenika. Z njimi sem posnela tudi prvo kaseto z naslovom Na Sladki Gori. Pozneje me je pot zanesla k Ansamblu bratov Slatinek, nato sem pomagala še več drugim zasedbam, kot so Veseli slavčki, Ansambel Francija Zemeta in Vižarji, nazadnje pa sem pela pri Vrlih muzikantih. A sem se zaradi zdravja poslovila, saj je to zame postalo prenaporno. Šla sem na svoje in zdaj delam toliko, kot zmorem,« pravi simpatična svetlolaska, ki ji glasba, sploh v teh časih, daje moč.
Ana Dušica rada obleče dirndl.
»Glasba je terapija. In dokler bom pela, bom tudi živela,« še pove naša sogovornica, ki je prvo samostojno skladbo z naslovom Brez trnja ni ljubezni posnela pred dobrima dvema letoma. Tudi zanjo je besedilo in glasbo ustvaril njen partner Miran, pri aranžmaju pa je Duški pomagal nekdanji sošolec in dober prijatelj Tomaž Rebernak. Prav tako rada zapoje v duetu s svojim dragim ali v triu, kadar se jima pridruži še Miranov sin Benjamin, prav tako odličen glasbenik, ki pobira odličja tudi na harmonikarskih tekmovanjih.
