ODLOČIL SE JE
Goran Šarac: Dovolj mi je, grem v politiko!
Goranu Šarcu je prekipelo.
Odpri galerijo
V politiki vidim tudi stično točko z mojo Simono, ki je veliko govorila o avtizmu. Zato želim nadaljevati njeno poslanstvo. FOTO: arhiv Suzy
Tudi letos so pred državnozborskimi volitvami nekatere stranke okrepile svoje vrste z znanimi obrazi z različnih področij – športnega, igralskega in glasbenega. Med njimi je tudi Goran Šarac, nekdaj zelo uspešen producent in založnik, danes pa odločen državljan s prepričanjem, da je politika edina priložnost za korenite spremembe v naši družbi.
Na profesionalni in zasebni poti si je nabral dovolj izkušenj, da se z odgovornostjo podaja v boj za poslanski mandat. Na povabilo socialnih demokratov bo poizkusil prepričati Domžalčane o svoji zrelosti, nam pa je zaupal, kaj ga je privedlo na ta spolzki teren. »Celo življenje hodim in spremljam razmere okoli sebe, a sem bil preveč zaseden z drugimi stvarmi. Zdaj se kot glasbenik v zatonu laže osredotočim na družbenokritične teme in ne želim biti le nemi opazovalec. Če hočemo, da se stvari obrnejo na bolje, se je treba angažirati, in to je možno predvsem prek politike. Imam kilometrino, čustveno zrelost, toliko različnih dogodkov, prijetnih in neprijetnih, da jih zlahka uporabim v dobro ljudi,« je prepričan Goran, ki je bil 20 let svobodni kulturni delavec. To mu daje globlji vpogled v vse, kar doživljajo samozaposleni, umetniki in ustvarjalci, ki se na prepihu trga preživljajo s svojim delom.
»Bil sem podjetnik z močno založbo in mi je uspelo slovensko glasbo z veselic spraviti nazaj v dvorane. Nato sem zadnjih 15 let kot oče otroka s posebnimi potrebami porabil veliko časa, da do podrobnosti preučim, kako s pomočjo šolskega sistema olajšati pogoje tem otrokom. Danes, na dan avtizma se vidijo sledovi trdega dela in napredka,« ponosno pove med pogovorom. »To je tudi stična točka z mojo Simono, zato želim nadaljevati njeno poslanstvo, saj je pomembno najti prostor tem ranljivim ter izločenim skupinam in spregovoriti jezik strpnosti. Poleg tega je veljala Simona med svojim občinstvom za sinonim družine, kar je bilo velikokrat narobe razumljeno. To ni bila družina, kjer je mož glava, žena vrat, otroci pa izpolnjujejo želje staršev, ampak sva ustvarila sobivanje enakovrednih oseb, med katerimi ima vsak svoje življenje. Odločilna vloga družine pa je v tem, da najmlajšim pomaga pri oblikovanju lastnega jaza,« prepričljivo pove in odločno kandidira za vstop v hram demokracije.
Začutil je klic odgovornosti, da nekaj spremeni. FOTO: arhiv Suzy
Na profesionalni in zasebni poti si je nabral dovolj izkušenj, da se z odgovornostjo podaja v boj za poslanski mandat. Na povabilo socialnih demokratov bo poizkusil prepričati Domžalčane o svoji zrelosti, nam pa je zaupal, kaj ga je privedlo na ta spolzki teren. »Celo življenje hodim in spremljam razmere okoli sebe, a sem bil preveč zaseden z drugimi stvarmi. Zdaj se kot glasbenik v zatonu laže osredotočim na družbenokritične teme in ne želim biti le nemi opazovalec. Če hočemo, da se stvari obrnejo na bolje, se je treba angažirati, in to je možno predvsem prek politike. Imam kilometrino, čustveno zrelost, toliko različnih dogodkov, prijetnih in neprijetnih, da jih zlahka uporabim v dobro ljudi,« je prepričan Goran, ki je bil 20 let svobodni kulturni delavec. To mu daje globlji vpogled v vse, kar doživljajo samozaposleni, umetniki in ustvarjalci, ki se na prepihu trga preživljajo s svojim delom.
Goran pravi, da so novi obrazi, med njimi njegov strankarski kolega Matjaž Nemec, pošteno prevetrili domač politični prostor. FOTO: arhiv Suzy
»Bil sem podjetnik z močno založbo in mi je uspelo slovensko glasbo z veselic spraviti nazaj v dvorane. Nato sem zadnjih 15 let kot oče otroka s posebnimi potrebami porabil veliko časa, da do podrobnosti preučim, kako s pomočjo šolskega sistema olajšati pogoje tem otrokom. Danes, na dan avtizma se vidijo sledovi trdega dela in napredka,« ponosno pove med pogovorom. »To je tudi stična točka z mojo Simono, zato želim nadaljevati njeno poslanstvo, saj je pomembno najti prostor tem ranljivim ter izločenim skupinam in spregovoriti jezik strpnosti. Poleg tega je veljala Simona med svojim občinstvom za sinonim družine, kar je bilo velikokrat narobe razumljeno. To ni bila družina, kjer je mož glava, žena vrat, otroci pa izpolnjujejo želje staršev, ampak sva ustvarila sobivanje enakovrednih oseb, med katerimi ima vsak svoje življenje. Odločilna vloga družine pa je v tem, da najmlajšim pomaga pri oblikovanju lastnega jaza,« prepričljivo pove in odločno kandidira za vstop v hram demokracije.
