Hčerka se je začela dreti: Ne kvari mi sina z internetom!

Zvezdana! Sem babica in sem v stiski. Pravkar je bil pri meni moj vnuček, star je 7 let in imam ga tako rada, da mi ob njem poje srce. Ne vidim ga pogosto, hčerka ga pripelje, ko ji ugaja in je utrujena. Mali živi z očetom, kar sem sprejela. A ta trenutek sem res nesrečna. Z vnučkom sva se igrala, pogovarjala, šalila, pela sva si, gledala na internetu slikice hiš in živali, pa je prišla hčerka in zahtevala, naj greva dol z interneta. Začela se je dreti, da ji kvarim sina z internetom, da nima avtoritete, ko je on z mano. Deček je moral v sobo in je jokal, rad je z mano. Moje hčerke se boji in kar otrpne, ko povzdigne glas. Počutila sem se kot polita kura, nisem ji smela nasprotovati, lastni hčerki, če sem hotela ta večer še videti vnučka. Pridigala mi je, da jo mora njen otrok spoštovati in poslušati na besedo, meni pa so po glavi letele misli, kakšna neumnost je to. Nazadnje sem jo vprašala, kaj naj storim, da bo nehala dramatizirati. Na trenutke moram požreti celo sebe, da sem lahko z vnukom, pa tudi, da sem lahko z lastno hčerko, ker me terorizira za vsako malenkost. Vem, jaz sem jo vzgojila, a ne v strahospoštovanju, to je na trdo delal mož. Uporablja njegov način, ki je tudi njo najbolj bolel. Ampak moj mož, njen oče, je 20 let starejši od mene, čez 70 jih ima, pa se tudi on zdaj spreminja na bolje ... Svetuj mi, kako naj se potolažim.

Lidija

Draga Lidija!

Ne vem, kaj naj ti napišem, da se ne bi vse skupaj spremenilo v prepričevanje, kdo ima prav in kdo ne. Če bi to rada slišala od mene, nisem pravi naslov. Prevečkrat sem v življenju nasankala, ker sem hotela imeti prav pri drugih. Svoj PRAV pa imamo lahko v svoji intimi in se počutimo slabo, če drugi ne mislijo tako kot mi.
Tvoja hčerka ima svoj prav in z njenega vidika ji ne moreva ničesar očitati. Njena odločitev je, da bo sina vzgajala, kot ga vzgaja. Njeno odločitev moraš spoštovati, če hočeš videvati njo in vnuka. Ti je težko? Seveda ti je težko, saj si napisala celo pismo. Zelo blizu si veliki modrosti, le s svojim egom moraš urediti še par stvari. To je najtežji del lekcije, zelo malo ljudi uspe skozi to šivankino uho urediti svoje življenje. Učili so nas, da je treba braniti svoja stališča, da je vrednost v trdno postavljenih vrednotah, o katerih ne dvomimo. Kaj je na vrhu te vrednostne lestvice, katera vrednota? Od tod naprej se vse postavlja v svoj, samo tebi lastni red.

Tvoja hčerka je ranjen človek. Ne vidiš tega?

Samo ljubezen ji lahko pomaga, da jo slišiš in vidiš. Upoštevaj njene zelje, tebe ne bo nič manj. Popolnoma nesmiselno je oziroma le tvoj ego slavi, če hočeš doseči svoje. Negativna reakcija na negativno reakcijo rodi kaj? Očitno nič, le še večjo razdaljo in negativnost. Če boš ljubeča in razumevajoča do hčerke, boš tudi vnučku pomagala in ga učila. V tem grmu se skriva samo ena velika past. Ničesar ne smeš delati samo zaradi ljubega miru in ničesar ne pometaj pod preprogo. To lahko dosežeš z iskrenim pogovorom s hčerko. V njem ne sme biti niti enega stavka, ki se začenja s TI. Povej ji, da si želiš biti z vnučkom in kako ti razumeš vajino druženje. Povej ji, da ji ne bi rada nasprotovala in da spoštuješ njeno vzgojo, ampak samo pod pogojem, da jo res. Povej ji, kako je bolelo tebe, ko si jo morala vzgajati po starem načelu strahospoštovanja, in da se pri tebi strah in spoštovanje izključujeta, da sta to dve stvari, ki sta zate nezdružljivi. Povej ji, da verjameš v zaupanje, govori ji svojem življenju, povej ji, da ne znaš in ne zmoreš na isti način reševati stvari kot ona.

Predvsem pa vse stvari, za katere misliš, da bi jih ona morala početi in delati, najprej začni delati ti sama. Vse stavke, ki se začnejo z 'moja hčerka bi morala ....', obrni in si reci 'jaz bi morala ...' otroka razumeti, ljubiti, spoštovati, slišati ...
Tvoja hčerka že tako ali tako ni veliko s sinom, verjetno jo to razžira, boli in je zato tako nepotrpežljiva s tabo. Večina ljudi poišče krivce zunaj sebe in se znaša nad drugimi. Poglej samo, koliko ljudi krivi politike in državo za lastno nesrečo. Počutijo se nemočne in so jezni. A država smo ljudje in politiki so naše ogledalo, volimo jih mi, ne vesoljci. Ne glede na okoliščine se naša sreča in odgovornost začneta pri nas samih.

Sprejmi torej hčerko, kakršna je. Opazuj svoje občutke, ki so dober smerokaz za tiste dele sebe, kjer imaš nepredelane stvari. Tvoji stavki 'polita kura, požreti samo sebe ...' govorijo o tvoji nevrednosti. Zakaj ti stavki tebi povzročajo jezo, žalost? Ti stavki so tvoja interpretacija dogodkov in nikoli ne moreš z gotovostjo trditi, da ti hčerka res sporoča to vsebino. Z lahkoto bi obrnila te misli in si rekla, da je hčerka zaskrbljena, da želi tvojo pozornost, da je dobra mama.
Kaj boš mislila in kako si boš razložila dogodke, je tvoja odločitev. Sprejeti realnost, kot je, je velika stvar, kako pa bo delovala nate, je stvar tvoje odločitve.

Čisto preprost odgovor pa je, da je vajina skupna točka ljubezen in skrb za vnuka. To je dovolj velik motiv, da najdeta skupni jezik. To imej pred očmi, ko se zatakneta v problem.
Vse nas pa čaka nov pogled na vzgojo, kjer so stari vzorci preživeli in je treba iznajti novo razumevanje, kako vzgajati človeka. Strahospoštovanje je preživeto, a prepričanih ni mogoče prepričati. Razumeš, draga moja babica?! Ostani se naprej radoživa!