Hodil sem po robu med življenjem in smrtjo

Pred leti je Matjaž Vrhovnik navduševal z vratolomnimi vožnjami na tekmah svetovnega pokala, po športni upokojitvi zaradi poškodbe hrbtenice pa se je moral pobrati še po hudi bolezni. Vendar je postavni Novomeščan ostal optimist, ki z veliko znanja komentira smučarske tekme, in postal prava športna enciklopedija. Med svetovnim prvenstvom v švedskem Areju je imel najimenitnejšo nalogo, da je napovedal slovenski medalji.

Matjaž je za komentatorski mikrofon stopil v sezoni 2005/2006. Ko je pri 31 letih zaradi poškodbe končal kariero, kar nekaj časa ni mogel gledati smučarskih tekem, jih je pa poslušal. Zavedal se je namreč, da življenje nikoli več ne bo enako. Posledice poškodbe hrbtenice, ko se je odločal med operacijo in sanacijo s fizioterapijo, je čutil še dolgo. Še danes je v njegovem telesu shranjen spomin na stare poškodbe in še vedno ima težave pri sedenju v avtu, čuti slabe postelje po hotelih, navadil se je živeti z bolečinami v kolenih in hrbtenici, nikoli pa se ni naveličal smučanja.
 

Težki začetki

Medtem ko nekateri športniki že pred koncem kariere razmišljajo, kaj bodo počeli, ko se bodo upokojili, on ni imel nobenih načrtov. Končal je tehnično strojno šolo, študij pa mu ni preveč dišal. »Ko sem se odločil, da bom nehal, nisem imel nobenih načrtov. Igor Bergant mi je dejal, naj poskusim komentirati smučarske tekme. Po prvi si nisem niti predstavljal, da bo to stvar, ki jo bom počel dlje, saj ni preprosto tako nastopati v medijih. Pred mano je to počel Tomaž Cerkovnik, ki je bil odličen. Pomagal mi je že kot trener in tudi pozneje so bili njegovi nasveti res dragoceni. Začel sem boječe komentirati ženske tekme in kar nekaj časa sem potreboval, da sem lahko sproščeno povedal, kaj znam. Težko mi je bilo izbirati ustrezne in za javnost razumljive besede. Zdaj pa uživam v komentatorskem delu, ki mi omogoča, da sem še vedno v stiku s fanti, s katerimi sem nekoč tekmoval, in z vrhunskimi športniki. Med tekmami svetovnega pokala sem komentator, hkrati pa kot trener pomagam Smučarskemu klubu Krka Rog. Kako dolgo bom še to počel, ne vem, saj sem se dodobra naučil, da je življenje nepredvidljivo in da je nekatere stvari težko načrtovati že za nekaj dni vnaprej, kaj šele tedne in leta. Tako sprejemam stvari takšne, kot so, in se poskušam prilagajati vsaki situaciji. V smučarskem poslu gre namreč malokrat vse po načrtu,« razlaga Matjaž. »Napredek v smučanju je tako velik, da mu je težko slediti. Kot nekoč vrhunski športnik danes na tem nivoju ne bi zmogel zvoziti več kot sedem, osem vrat. Prav tako sem se odpovedal vožnji s kamero, saj je preprosto prezahtevna,« je iskren. Nekoč je v popolni opremi kot za šalo izpeljal deset ali petnajst voženj, zdaj pa bi na strmini v Kranjski Gori morda eno in potem bi imel še tri dni 'musklfiber'. Podobno se dogaja tudi fantom iz zlatih časov smučanja: na Švedskem, kjer smo ga ujeli, so pripravili tekmo legend, ki so se je med drugim udeležili Kjetil Andre Aamodt, Ingemar Stenmark, Pernilla Wiberg in drugi. Ko so se ustavili pri prijatelju, je Aamodt čudno hodil. Sprva so mislili, da je nemara spil kakšen kozarček preveč. Pa je hotel samo premagati Stenmarka … Leta in novejša tehnologija, čisti in natančni zavoji ter višje sile se ne poznajo samo Matjažu, temveč tudi njegovim nekdanjim sotekmovalcem. Toda to ne zmanjšuje njegovega veselja do spremljanja smučanja. Kot komentator je ves čas v stiku s tekmovalci, saj je na preži za informacijami iz prve roke. Tako mimogrede izve kopico podrobnosti, ki mu potem pridejo prav pred kamero.
 

Redno skrbi za zdravje

Matjaž pa ne uživa samo v svojem delu, temveč se po tem, ko je prebolel hudo bolezen na prebavilih, še bolj zaveda dragocenosti zdravja in tega, koliko truda je treba vložiti vanj. »Po operaciji nimam hujših težav, vendar drugače gledam na življenje. Zavedam se, da sem med boleznijo hodil po robu med življenjem in smrtjo in da stvari niso samoumevne, temveč je vanje treba vložiti veliko časa, energije in tudi ljubezni,« pravi in dodaja, da zelo pazi na prehrano. Pomemben mu je postal izvor živil. Prisega na lokalno pridelano hrano, na prvi pogled ne tako privlačno jabolko s črvom v sebi z domačega drevesa je veliko boljše od bleščečega se jabolka v trgovini, ki se tudi po dveh tednih prav nič ne posuši. Zaradi aktivnega dela ohranja svojo telesno pripravljenost. Zna pa tudi prisluhniti sebi in si vzeti čas za počitek, ko ga telo opozori na to. »Po operaciji so mi ostale težave z gibljivostjo ramenskega obroča, vendar je vse drugo v redu. Zaradi svoje preizkušnje pa sem postal tudi psihično močnejši,« je zadovoljen. Živi vsak dan sproti in se poskuša izogibati stresu. Seveda pa sta družina in šport njegovi veliki ljubezni.
 

Še vedno rad smuča

»Zelo rad tudi stopim na smuči. Po vseh letih treningov in tekem se mi smučanje še malo ni zamerilo. Vendar zdaj prisegam na idealne pogoje, čudovit sončen zimski dan je zame kot nekakšen doping,« se smeji in doda, da je vesel, ko se mu na smučanju pridružijo še žena in najstniška otroka. Matjaž je svojo Cvetko spoznal na prelomu tisočletja med vzpenjanjem na Triglav, bila je sestra vodje njegovega kluba oboževalcev, in kmalu sta se poročila. Leta 2002 sta dobila sina Matijo, leto pozneje pa še hčer Tiso. Oba otroka sta srednješolca, ki sta se tudi zapisala športu, vendar nista šla po očetovih smučarskih stopinjah. Sin trenira nogomet, hči pa odbojko.