Hvaležen sem, ker so me nagnali

Feri velja za največjo pop zvezdo med slovenskimi pisatelji. »Ne vem, kako bi to komentiral, saj o sebi ne razmišljam na ta način. No, če to mogoče pomeni, da so moje knjige med najbolj branimi, potem sem vsekakor vesel. Že od nekdaj sta me samota in osamljenost knjig na knjižnih policah navdajali s posebnimi, da ne rečem kar melanholičnimi občutki. Nekoč sem namreč v neki knjižnici med ogromnimi policami pomislil, koliko je tu pravzaprav knjig, ki se jih že leta in leta ni nihče dotaknil. Taka samota knjig se mi še danes zdi nekaj, česar si ne želim niti zamišljati, saj bi me spravilo v slabo voljo. Še posebej pa ne želim, da bi se to dogajalo z mojimi knjigami.«

Glede na številne ponatise se njemu za kaj takega ni treba bati. Urednik Dušan Hedl je zapisal: 'Če vsi drugi nehajo pisati in govoriti v slovenščini, je Ferijevo delo dovolj, da bo naš jezik na svetovni sceni živ še naslednjih milijon let.' Čeprav je Feri glede tega nekoliko skeptičen. »Vse pogosteje se zadnje čase ujamem v razmišljanju, da temu verjetno ne bo tako. Vse slabši in vse bolj neodgovorni sinovi in hčere svojega jezika smo. Vse preveč je drobnih, vsakdanjih, sebičnih, pritlehnih pa tudi bizarnih koristi, zaradi katerih smo ga pripravljeni zatajiti. To pa kratko malo ni dobro. Na tem svetu se tako tudi ne da preživeti. Izguba spomina, samozatajitev, izdaja, vse to je na dolgi rok zanesljivo pogubno. Tako pač je, drugače tudi ne more biti. Če se tega zavedamo in ne ukrepamo, smo neumni. Če se zavedamo, pa kljub temu sledimo neki svoji trenutni in majhni človeški koristi, smo pa pač riti.«

Drago plačal in bil bogato nagrajen

Še preden se odpraviva na Otok ljubezni v Ižakovce, dobim v roke čisto svežo knjigo Šlagerji. »V tej knjigi je natisnjen izbor mojih pesniških besedil, ki so uglasbena ali pa so bila vsaj napisana z mislijo, da bodo. Uglasbenih je nekaj več kot 400 mojih pesmi, za objavo v tej knjigi pa sem jih izbral 100. Prednost sem dal tistim, ki jih bralci v mojih pesniških zbirkah ne najdejo. Zdelo se mi je prav, predvsem pa praktično, da so nekje zbrane, saj se mi pogosto dodaja, da bralci, ali pač poslušalci, iščejo kako mojo pesem, na katero sem sam že malce pozabil.«

Feri spada med tiste, ki so drago plačali svojo svobodo, saj je večino življenja preživel kot samostojni ustvarjalec. »Tudi če sem drago plačal, sem bil za to bogato nagrajen. Sem torej v plusu, če bi se moral še enkrat odločati, bi izbral enako. Odločilen je bil verjetno trenutek, ko so me v dnevnoinformativnem uredništvu radia Slovenija odslovili, ker se nisem želel ukloniti nekaterim praksam takratnega enoumja. Tisti hip sem doumel, da se takim pritiskom ne bom znal nikoli ukloniti in da bo zagotovo tudi v drugih službah tako. Zato sem se pač odločil, da grem v življenju svojo pot. Uredniku, ki je bil v tistem sistemu sicer bolj uradnik, sem še danes hvaležen, pa čeprav me je dobesedno nagnal. Še pred njegovo smrtjo sem se mu ob kavici tudi zahvalil za dejanje, ki je usodno spremenilo moje življenje in ga utirilo v pravo smer zame.«

Nato v smehu pove: »Gledal me je sicer bolj butasto, ker je mislil, da sem še jezen nanj in ga bom kvečjemu nekam poslal, a jaz sem svoje opravil. Imam mirno vest … Hočem torej reči, nagrajen si lahko tudi s tem, da nimaš ukrivljene hrbtenice, da nisi nikomur lezel v rit, da nikomur nič ne dolguješ, pa da od tebe nihče ne more ničesar izsiliti le zato, ker ti je nadrejen. Ampak saj razmišljanje o svobodi se s tem, da si pač svobodni ustvarjalec, še zdaleč ne konča, tudi potem še prežijo pasti, ob katerih je treba biti previden.«

V Ljubljani ni našel miru

Pisatelj si je samotno in daljšo pot izbral tudi s tem, da se je iz Ljubljane preselil nazaj na ravnico. »Zastal sem na eni izmed ljubljanskih ulic in ugotovil, da že ves dan hodim s sestanka na sestanek. Bilo je to v času tistega splošnega vrenja, ki je vodilo v razpad prejšnjega političnega sistema in pripeljalo do slovenske osamosvojitve, v marsikaj sem bil vpet, pri marsičem udeležen … Ampak ne bi zdaj obujal spominov, želim le reči, da sem takrat pač obstal in ugotovil, da nič več ne pišem, da nič literarnega ne ustvarjam, temveč le sestankujem, in se povprašal, ali je to res tisto, kar želim v življenju početi. Odgovor je bil seveda ne in že kmalu sem pakiral. Šel sem iskat mir za pisatelja, ki si želi pisati.«

In v Prekmurju ga je našel, z Muro pa vzpostavil posebno povezavo. »Reka Mura je zame kraj oddiha. Ob njej najdem mir, ali pa tudi obešenjaški nemir, če si ga zaželim. Lahko mi je namesto kavča pri psihiatru, lahko pa mi je tudi namesto kakega dolgega potovanja v eksotične kraje. Včasih v šali rečem, le zakaj bi iskal mir v Tibetu in razsvetlitev v Indiji, če pa je vse to mogoče najti tudi tu, ob tej moji reki. Ohranil se je tu še lep kos neokrnjene narave, čudovit in zanimiv biotop, še so skriti kotički, do katerih niti turisti niso množično prispeli, in lahko samo upam, da bo še dolgo tako. Želim si, da ne bi te lepote, ki še diši po prvotnosti, nikoli zalili z zbiralniki vode za elektrarne. Želim si tudi, da bi se okoliški turizem razvijal v mehki razližici, prijazno do narave, ali pač v tistem razredu, kjer so obiskovalci, ki opazijo nočno nebo nad ravnico, imajo občutek za veter.«

Cigane je dobro prodal

Ko se odpraviva na zadnjo postojanko, to je Tinekov brod, pa ugotoviva, da ga povsod žene ljubezen. »Spomnim se trenutka, ko se mi je zazdelo, da je ljubezenska poezija v tem brezdušnem in ciničnem času pravzaprav najbolj angažirana. Njen angažma tudi ni v nobenem smislu ideološki, temveč izhaja iz temeljnih vrednot, ki pomagajo ohranjati ta svet. Takrat sem se preprosto odločil, da bom pisal le še ljubezensko poezijo in v tem kontekstu je to lahko razumljeno tudi kot konceptualna odločitev. Ljubezen kot vrednota, hja, ne vem, če lahko pametni o tem sploh podvomi,« se nasmeji. Nekateri ga imajo zaradi tega za večnega romantika. »Ne vem, kako si ljudje v času, v katerem živimo, romantiko sploh predstavljajo. Seveda veva iz šolskih klopi, kaj naj bi to pomenilo, ampak kaj bova s tem v življenju, ki mu gre zares. Romantično je po moje v razliki med tem, kako dejansko je, in kako si želimo, da bi bilo. Če pristanemo na to, kako dejansko je, smo vsekakor že izgubili bitko in lahko do konca le še vegetiramo. Če pa ohranjamo upanje in strmimo k idealu, pa se seveda moramo zavedati, da ideal ni nikoli povsem uresničljiv. Ampak meni je ta pot ljubša, saj, kot je že nekdo dejal, pot je lahko že sama cilj.« In kaj ga poleg ljubezni še navdihuje?

»Običajno pravim, ideje so v zraku in je treba le seči po njih, navdih pa prihaja od znotraj, treba se je ponj spustiti vase … Ker spadam med ustvarjalce, ki brez navdiha ne morejo ničesar ustvariti, o tem čudežu, ki kratko malo je, ali pa ga preprosto ni, zmeraj nadvse spoštljivo govorim, ali pa raje še bolj spoštljivo molčim. Je čas, ko so pipe odprte, je dejal Tomaž Šalamun, in je s tem povedal nekaj podobnega,« in se zamisli. »Seveda na neki način lahko greš po navdih tudi k ljudem. V meni se je, recimo, marsikdaj zganilo in me dvignilo v ustvarjalno razpoloženje, ko sem se družil s Cigani. Njihovo dojemanje življenja in odzivanja nanj mi je očitno nekje prišlo blizu. Ali pa se me je ravno nekje tam dotaknilo, kjer se rojeva navdih.« Ob koncu v smehu pove: »Zato sem nekoč enemu tipu, ki me je želel malo žaliti in je rekel, da sem sem se prodal Ciganom, odvrnil, da sem pravzaprav jaz Cigane dobro prodal. Seveda me je napačno razumel, mislil je, da sem pač svoje romane in filme o Ciganih dobro unovčil po svetu, ampa, sam sem imel v mislih natanko to. Navdih, ki se ga ne da kupiti za noben denar.«