Ilka razkriva, ali razmišlja o materinstvu

»Rojstni dan je zame številka in podatek, da se staramo,« v smehu odvrne na čestitke. Potem pove, da še vedno rada praznuje rojstne dneve. »So pa ta praznovanja zdaj malce drugačna. Ni več toliko ljudi, kot jih je bilo včasih. Z mano so tisti, ki so mi najbližje in so pomembni,« priznava Ilka. Za dobro praznovanje pri najboljši smukačici na svetu na mizi ne sme manjkati torta. »Najraje imam tako, da ni presladka. Lahko je sadna ali pa čokoladna,« navrže Ilka, ki praviloma dneva praznovanja ne načrtuje, ampak vse pripravi spontano. Tudi tako, da sama kaj skuha. »Rada kuham in pospravljam. Nimam ravno preganjavice, če ni kaj pospravljeno. Sem pa taka, da imam tudi pri kuhanju rada red,« še izvemo, potem ko pove, da jo kuhanje sprošča.

Bolj stara, bolj nora

Zdaj je šampionka izpod Pohorja stopila v 30. leto. »Kot sem rekla: z leti se ne obremenjujem, številke so. Lahko rečem, da zame velja tista: bolj stara, bolj nora. Morda bo drugo leto drugače,« pomenljivo doda. V njenem Mariboru se počuti dobro. Tudi zavoljo njej dragih ljudi in med njimi sta zagotovo nečakinji, ki sta radi s teto. »Rada si ju izposodim, lepo nam je, potem pa ju vrnem, da si odpočijem,« smeje pove in priznava, da otroci zahtevajo svoje. S tem se strinja. »Nisem pa teta, ki bi dovolila vse. Obe dobro vesta, da obstajajo meje, ki ju poskušata včasih spreminjati, otroka pač. Mi je pa lepo z njima, otroci so iskreni in nepokvarjeni,« pove Ilka, ki o materinstvu še ne razmišlja, pravi, da bo vse prišlo ob svojem času.

Jezna, ko je izvedela, da Božička ni

Ob tem jo pobaramo za nekaj vtisov iz otroštva. Tako na prvo žogo. »Prva misel je zagotovo ta, kako sem bila jezna, ko sem izvedela, da Božička ni. Zelo dolgo sem verjela vanj, mu pisala ... Sicer pa se rada spominjam dni, kako smo se s prijatelji igrali pod Pohorjem. Tja sem zjutraj pred šolo odhajala na trening, prišla domov, trenirala, naredila nalogo in padla v posteljo,« nadaljuje šampionka, ki ima smučanje, ta garaški in brutalni šport, preprosto rada. Delovna etika ji ni tuja. Tudi to ji pomaga, da se vedno vrača. Matematično povedano to pomeni, da je Ilka tako vztrajna in trmasta, da so njene vrnitve vedno v plusu, njeni padci pa vedno v minusu. Vedno je sposobna za več vrnitev, kot je bilo težav. To zmorejo redki. Ilka pač.

V ozadju je vedno lekcija

»To so lekcije, iz katerih pa se poskušaš nekaj naučiti. Predvsem to, zakaj se zgodi in kako bi lahko kaj preprečili,« se Ilkin obraz malce bolj zresni. V isti sapi prizna, da ob poškodbah spozna, zakaj se je nekaj skoraj moralo zgoditi. »Vedno je v ozadju lekcija, vedno pa želim iti naprej,« pove Ilka, ki je s kolenoma na ti, posebnega rituala pa z njima nima. »Pred vsakim treningom in tekmo ogrejem telo, koleni nimata posebnega tretmaja,« vnovič z nasmehom na obrazu nadaljuje pogovor. Izvemo tudi to, da so pregledi po zadnji poškodbi za njo. In da bo v Kanadi, kamor je na zadnje treninge za novo sezono odpotovala konec oktobra, tudi njen zdravnik iz Basla. »V Lake Louisu nas bo obiskal, saj je ravno v tem času v Kanadi,« se 29-letnica veseli snidenja.

Trening za glavo

V novi sezoni je lačna dokazovanja in smučanja. Rada napada, tudi to pot ne bo nič drugače. »Želja pa je, da sem na vsaki tekmi boljša, da smučam dobro in se imam dobro, ne pa da bom tečna,« nam še pove in hkrati prizna, da v njenem poslu ni prostora za strah. »Ok, že res, da vozim smuk in da moram upoštevati določene dejavnike. Smuk je še vedno smuk, zato gre pri mojem smučanju bolj za spoštovanje,« nas poduči in potrdi, da bo tudi v novi sezoni skrbela za njen trening glave športna psihologinja dr. Tanja Kajtna. »Tako kot telo potrebuje trening, ga tudi glava. Ta mora vedeti, kaj narediti ob uspehu, neuspehu, kako se odzivati. Da veš, zakaj si na tekmi in kaj ti je storiti,« pojasni Ilka, ki priznava, da so ključne odločitve v življenju njene.

»Ne govorimo zdaj o treningu in delu. Če bi bilo tako, bi vse delala sama,« med vrsticami pojasni, pa saj tega tudi ne skriva, da je sama sprejela vse odločitve o menjavi v svoji ekipi, ki sta jo zapustila trener Grega Koštomaj in kineziologinja Anja Šešum. »Ko se za nekaj odločim, potem to izpeljem,« še doda Ilka, ki je novega trenerja našla v Švicarju Stefanu Abplanalpu. Pravi, da je zbirala informacije in potem iskala primerno osebo. »Povohali smo se. Sicer pa je tako, da takoj začutiš, ali z nekom lahko delaš ali ne,« postavi piko na i svoji odločitvi. V ekipi ostaja tudi mama Darja Črnko, ki je še naprej koordinatorica in skrbi za vso logistiko, ni ji pa treba na teren ali pozno v noč pripravljati smuči. Ti časi so mimo, mama pa si je oddahnila. Zdaj sicer mama okreva po poškodbi, ki jo je staknila prav na smučišču.

Za konec Ilko povprašamo še, ali je kaj lažje, ker ima ob sebi fanta Benija Mattija, ki je vodja tekmovalnega oddelka švicarskega podjetja Stöckli, ki razume svet smučanja. »Nisva več skupaj,« nam razkrije Ilka in nič manj vesela, kot je prišla na pogovor, tudi odšla. Ilka, srečno!