ZVEZDANINA MODROST
»Imam partnerja in tri leta staro hčerko. Od vsega skupaj imam eno samo trpljenje«
Drugi so samo posledica naše izbire. Mi smo jih izbrali in lahko smo jim hvaležni, če nas tako maltretirajo, da nam poči film.
Odpri galerijo
FOTO: Dejan Nikolič
Zvezdana!
Že osem let imam partnerja in tri leta staro hčerko. Od vsega skupaj imam eno samo trpljenje. Moj partner gre vsak dan po službi na pivo v bife, kjer je natakarica, v katero je očitno zaljubljen. Mislim, da me vara z njo, dokazov nimam. Domov pride že rahlo pijan, gre v garažo in ves čas nekaj šravfa. Sploh se ne pogovarja, niti pogleda naju ne, ker baje ves čas težim. S hčerko se sploh ne igra, a je mala čisto zaljubljena vanj od parkrat, ko jo je vzel v naročje. Če se hočem pogovarjati, mi govori, naj neham, samo 'aha' pravi in zavija z očmi. Nič mi ne pomaga doma, nikoli ne pospravi, nikoli ne skuha, nič ni od njega. Jaz ga imam rada, želim si ga, potem pa se spomnim, da nikoli ni bilo nič od njega, razen da je, ko še nisva imela hčerke, kdaj pa kdaj flankiral okoli z mano. Če mu rečem, da preveč pije, mi reče, naj mu prinesem še eno pivo, in me gleda, kot da me bo zmlel. Prispeva sicer v gospodinjstvo, nekaj malega, pa saj ne more, ima majhno plačo. Tak je iz dneva v dan, v meni se kuhata jeza in zamera, da bi mu vrat pregriznila. Sploh ne vem več, v čem je smisel, saj bi moral pustiti pijačo, ženske in biti več z nama, nehati bi moral biti vse popoldneve v garaži, zvečer pa po bifejih, moral bi se pogovarjati, me kdaj objeti, kdaj peljati hčerko na sladoled. Pozabila sem že, zakaj živim, sem živčna razvalina. To eno in isto iz dneva v dan me bo čisto zmlelo. Kaj naj naredim?
Marjanca
Draga Marjanca!
Tvoja je pa res težka. Predvsem zato, ker se ti tudi sanja ne, da se boš morala lotiti samo sebe, če boš zares hotela ven iz tega hudičevega vrtiljaka. Ena sama neumnost in neizobraženost vejeta iz tvojega pisma in nič te ne bom šparala. Tvoja preprostost ni znak tvoje inteligence (verjamem, da je vsak človek dovolj inteligenten, da si lahko uredi lepo življenje), inteligenca tudi nima kaj dosti zveze z osebno srečo. Butasta se mi zdiš, kot smo butasti vsi, ki se vrtimo v istih krogih v zatohlih partnerstvih in ne znamo iz njih. To nima zveze s statusom, izobrazbo, denarjem ... In če je ta butologija zrasla iz prave teme neznanja, je dokazano vrag vzel šalo. Poznam žensko, ki je uspešna zdravnica, pa ima doma podobno sranje kot ti. Z razliko, da ona govori o svojem bednem zakonu mnogo bolj izbrano.
Zato izraz butasto razumi kot provokacijo, da se zbudiš! Ko sem rekla zdravnici, da je butasta, ker živi v takih nezdravih razmerah, je začela jokati. Niti toliko moči ni imela, da bi bila jezna ... Bodi vsaj ti!
Pravkar berem čudovito knjigo Davida Elliotta Celjenje in mi je še bolj jasno, od kod prihajajo naše težave. Iz nas samih, ne iz drugih. Drugi so samo posledica naše izbire. Mi smo jih izbrali in lahko smo jim hvaležni, če nas tako maltretirajo, da nam poči film. Ampak draga moja, treba je brati, treba se je izobraževati, negovati samoljubezen, NE samo jamrati. Zakaj imam pri tebi občutek, da boš le jamrala in življenje zapravila ob zanemarjenem in pijanem možu? Čeprav moram priznati, da tudi na novo zbujene in duhovno osvobojene ženske, ki ves čas čivkajo, kako jim je dobro, v resnici pa samo skrivajo nemoč za prave spremembe, počnejo enako. Vrtijo se v krogu. Ven ne znajo.
Priznam, jezna sem. Jezna sem, ker imam občutek, da si mi napisala pismo samo zato, da odložiš name svoje sranje in nadaljuješ svoje nesrečno življenje naprej.
Sicer pa, če bi vsaj malo brala (tudi Suzy), bi vedela, kar že ptiči čivkajo, da so stavki, kot 'on bi moral, on je naredil ...' popolnoma nekoristni. Kaj bi on moral, je v tvoji glavi, to so tvoja pričakovanja, tako so te naučili, da sta videti dvojina in družina, kaj pa si v resnici videla doma, je pa druga stvar. Če bi bilo v tvoji primarni družini vse tako, kot ti pričakuješ od partnerja, potem takega 'kerlca' verjetno tudi ne bi izbrala za moža. Mogoče je tudi, da si izbrala takšno karmo, ampak jaz v take reči ne verjamem najbolj. No, verjamem samo kot v učno uro!
Ljuba Marjanca, kako pa si ti sama s sabo? Kje sploh živiš, v kakšnem svetu? Katere dobre lastnosti te odlikujejo? Kaj je zate?
Kdo ti je natvezil, da se bo mož spremenil, če mu boš vsak dan govorila, kaj bi MORAL? On živi, kot mu ugaja, bolj ali manj, od sebe da tebi in hčerki natanko toliko, da (zaradi strahu) še vzdržuje družinski status, in te iz dneva v dan trenira, da boš zadovoljna z manj. A se res nič ne ceniš, a so tebi sami tvoje besede res tako malo vredne?! Saj vanje vlagaš napor, pozornost, hrepenenje, ljubezen ... To je dragoceno, tako kot je dragocen tvoj čas.
Tudi jaz sem nekoč vse stavila na pogovor, besede, svojo voljo in željo, da bi bilo lepo. A če ta cesta ni dvosmerna (in treba je časovno omejiti, koliko časa boš vložila v te sanje), je to stran metanje tvojega časa in energije. Pospravi lepo kovčke (svoje ali njegove) in ajd, na nove poti.
Ne zmoreš? Zmoreš, a šele, ko boš ozavestila, koliko si vredna sama, koliko je vreden tvoj otrok. Ko se boš naučila imeti rada sebe, ceniti sebe, svoje kosilo, svoj objem, svoje sanje. Začni zelo preprosto. Stran od naveličanega moža osmisli svoje novo življenje, zahvali se življenju, da si mi napisala pismo in sem ti odškrnila vrata v normalno življenje, vredno ženske. Ukvarjaj se s sabo, kaj bi lahko naredila bolje, kaj lahko še daš hčerki in svetu razen jamranja in jadikovanja. Imeti rada sebe pomeni, da spoštuješ darilo življenja in ga boš po svojih najboljših močeh odživela, polna ljubezni in miline!
Že osem let imam partnerja in tri leta staro hčerko. Od vsega skupaj imam eno samo trpljenje. Moj partner gre vsak dan po službi na pivo v bife, kjer je natakarica, v katero je očitno zaljubljen. Mislim, da me vara z njo, dokazov nimam. Domov pride že rahlo pijan, gre v garažo in ves čas nekaj šravfa. Sploh se ne pogovarja, niti pogleda naju ne, ker baje ves čas težim. S hčerko se sploh ne igra, a je mala čisto zaljubljena vanj od parkrat, ko jo je vzel v naročje. Če se hočem pogovarjati, mi govori, naj neham, samo 'aha' pravi in zavija z očmi. Nič mi ne pomaga doma, nikoli ne pospravi, nikoli ne skuha, nič ni od njega. Jaz ga imam rada, želim si ga, potem pa se spomnim, da nikoli ni bilo nič od njega, razen da je, ko še nisva imela hčerke, kdaj pa kdaj flankiral okoli z mano. Če mu rečem, da preveč pije, mi reče, naj mu prinesem še eno pivo, in me gleda, kot da me bo zmlel. Prispeva sicer v gospodinjstvo, nekaj malega, pa saj ne more, ima majhno plačo. Tak je iz dneva v dan, v meni se kuhata jeza in zamera, da bi mu vrat pregriznila. Sploh ne vem več, v čem je smisel, saj bi moral pustiti pijačo, ženske in biti več z nama, nehati bi moral biti vse popoldneve v garaži, zvečer pa po bifejih, moral bi se pogovarjati, me kdaj objeti, kdaj peljati hčerko na sladoled. Pozabila sem že, zakaj živim, sem živčna razvalina. To eno in isto iz dneva v dan me bo čisto zmlelo. Kaj naj naredim?
Marjanca
Draga Marjanca!
Tvoja je pa res težka. Predvsem zato, ker se ti tudi sanja ne, da se boš morala lotiti samo sebe, če boš zares hotela ven iz tega hudičevega vrtiljaka. Ena sama neumnost in neizobraženost vejeta iz tvojega pisma in nič te ne bom šparala. Tvoja preprostost ni znak tvoje inteligence (verjamem, da je vsak človek dovolj inteligenten, da si lahko uredi lepo življenje), inteligenca tudi nima kaj dosti zveze z osebno srečo. Butasta se mi zdiš, kot smo butasti vsi, ki se vrtimo v istih krogih v zatohlih partnerstvih in ne znamo iz njih. To nima zveze s statusom, izobrazbo, denarjem ... In če je ta butologija zrasla iz prave teme neznanja, je dokazano vrag vzel šalo. Poznam žensko, ki je uspešna zdravnica, pa ima doma podobno sranje kot ti. Z razliko, da ona govori o svojem bednem zakonu mnogo bolj izbrano.
Zato izraz butasto razumi kot provokacijo, da se zbudiš! Ko sem rekla zdravnici, da je butasta, ker živi v takih nezdravih razmerah, je začela jokati. Niti toliko moči ni imela, da bi bila jezna ... Bodi vsaj ti!
Pravkar berem čudovito knjigo Davida Elliotta Celjenje in mi je še bolj jasno, od kod prihajajo naše težave. Iz nas samih, ne iz drugih. Drugi so samo posledica naše izbire. Mi smo jih izbrali in lahko smo jim hvaležni, če nas tako maltretirajo, da nam poči film. Ampak draga moja, treba je brati, treba se je izobraževati, negovati samoljubezen, NE samo jamrati. Zakaj imam pri tebi občutek, da boš le jamrala in življenje zapravila ob zanemarjenem in pijanem možu? Čeprav moram priznati, da tudi na novo zbujene in duhovno osvobojene ženske, ki ves čas čivkajo, kako jim je dobro, v resnici pa samo skrivajo nemoč za prave spremembe, počnejo enako. Vrtijo se v krogu. Ven ne znajo.
Priznam, jezna sem. Jezna sem, ker imam občutek, da si mi napisala pismo samo zato, da odložiš name svoje sranje in nadaljuješ svoje nesrečno življenje naprej.
Sicer pa, če bi vsaj malo brala (tudi Suzy), bi vedela, kar že ptiči čivkajo, da so stavki, kot 'on bi moral, on je naredil ...' popolnoma nekoristni. Kaj bi on moral, je v tvoji glavi, to so tvoja pričakovanja, tako so te naučili, da sta videti dvojina in družina, kaj pa si v resnici videla doma, je pa druga stvar. Če bi bilo v tvoji primarni družini vse tako, kot ti pričakuješ od partnerja, potem takega 'kerlca' verjetno tudi ne bi izbrala za moža. Mogoče je tudi, da si izbrala takšno karmo, ampak jaz v take reči ne verjamem najbolj. No, verjamem samo kot v učno uro!
Ljuba Marjanca, kako pa si ti sama s sabo? Kje sploh živiš, v kakšnem svetu? Katere dobre lastnosti te odlikujejo? Kaj je zate?
Kdo ti je natvezil, da se bo mož spremenil, če mu boš vsak dan govorila, kaj bi MORAL? On živi, kot mu ugaja, bolj ali manj, od sebe da tebi in hčerki natanko toliko, da (zaradi strahu) še vzdržuje družinski status, in te iz dneva v dan trenira, da boš zadovoljna z manj. A se res nič ne ceniš, a so tebi sami tvoje besede res tako malo vredne?! Saj vanje vlagaš napor, pozornost, hrepenenje, ljubezen ... To je dragoceno, tako kot je dragocen tvoj čas.
Tudi jaz sem nekoč vse stavila na pogovor, besede, svojo voljo in željo, da bi bilo lepo. A če ta cesta ni dvosmerna (in treba je časovno omejiti, koliko časa boš vložila v te sanje), je to stran metanje tvojega časa in energije. Pospravi lepo kovčke (svoje ali njegove) in ajd, na nove poti.
Ne zmoreš? Zmoreš, a šele, ko boš ozavestila, koliko si vredna sama, koliko je vreden tvoj otrok. Ko se boš naučila imeti rada sebe, ceniti sebe, svoje kosilo, svoj objem, svoje sanje. Začni zelo preprosto. Stran od naveličanega moža osmisli svoje novo življenje, zahvali se življenju, da si mi napisala pismo in sem ti odškrnila vrata v normalno življenje, vredno ženske. Ukvarjaj se s sabo, kaj bi lahko naredila bolje, kaj lahko še daš hčerki in svetu razen jamranja in jadikovanja. Imeti rada sebe pomeni, da spoštuješ darilo življenja in ga boš po svojih najboljših močeh odživela, polna ljubezni in miline!
