ZVEZDANINA MODROST
Imela sva noro dober seks ... Kot strela z jasnega je prišla njena odločitev, da se želi ločiti.
Spoštovana Zvezdana! Nikoli še nisem pisal podobnega pisma. Verjetno sem dolgočasen moški. Bil sem poročen s čudovito žensko, spoznala sva se pri 25 letih in se noro zaljubila. Podedoval sem družinsko podjetje, ki ga uspešno vodim, moja bivša žena je končala fakulteto in je tudi zelo uspešna. Imava dve čudoviti hčerki. Zdaj sva oba stara 45 let in sva se pred dvema letoma ločila. Vse smo imeli, vse sem jim nudil, nisem popival, ponočeval, nisem je varal, imel sem celo občutek, da sva srečna drug z drugim. Imela sva noro dober seks ... Kot strela z jasnega je prišla njena odločitev, da se želi ločiti. Prosil sem in moledoval. Šla je hladna, nedostopna in mi pustila hčerki, da ju vzgajam sam, ona je v tujini. Ne javi se, niti za praznike. Ne pokliče hčera. Ne plačuje zanju. Samo to vem, da je zelo, zelo uspešna. Že par let se sprašujem, kaj je narobe z mano. Nisem zanemarjen moški, skrbim za svoje telo, znam delati, sploh mi ni problem spoznati žensko. Res je, da sem bolj sramežljive sorte in težko odprem svojo dušo, ampak ... ko se odprem, znam biti tudi zabaven. Zdaj, ko sem samski, se veliko žensk vrti okoli mene, jaz pa se nočem zapletati. Še vedno globoko žalujem za svojo žensko in si ne upam več sanjati. Veliko se družim s hčerama, veliko premišljujem, kje sem naredil napako, kaj sem spregledal ... Včasih sem bil preutrujen, len, površen. Rad bi razumel to življenje, rad bi vedel, zakaj me je zapustila, rad bi vedel, kako naprej! Klemen
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Dragi Klemen!
Redko dobim moško pismo, zato sem še toliko bolj pozorno brala tvoje. Kaj naj rečem? Obračam, obračam, tvoja energija je čista, čutim tvojo žalost. Veš kaj, če zares ljubiš bivšo ženo, potem jo spusti iz svojega srca, privošči ji življenje, ki si ga želi in živi. Samo ego v tebi kriči, da bi jo še imel doma, da bi jo hotel imeti celo za zajtrk, kosilo in večerjo.
Če me sprašuješ, kaj je smisel življenja, potem ti odgovarjam, da je to ljubezen, živeti ljubezen brez pričakovanj, brez lastništva in pogojevanj. V vsakem razmerju je vsak posameznik odgovoren za svojo ljubezen. Lepo je, če ti ljubezen vračajo, ampak to ni pogoj, da svoje ljubezni ne bi živeli vsak trenutek življenja. Ljubezni ne moremo izsiliti, lahko jo le dajemo. Včasih se jo moramo naučiti tudi sprejemati. Na to zadnje smo redko pozorni, tukaj smo najbolj površni.
Sama velikokrat odkrijem, kako sem površna, nekdo nekaj naredi, reče samo zame, meni pa se to zdi samoumevno. Pa ni. Šele ko sem pozorna, zares pozorna, lahko vidim, da stavki, ki so me včasih znervirali do histerije, pravzaprav pripovedujejo ljubezensko zgodbo drugega. To je njegov jezik ljubezni. Velika modrost je prepoznati to ljubezen. To tudi pomeni, da temeljito in sproti pometaš svoj ego. Jaz. Jaz. Jaz ... Ne meri svoje vrednosti po tem, koliko ljubezni ti ljudje vračajo, meri jo po tem, koliko ljubezni daješ.
Povsem praktično ti svetujem, da sprejmeš ženin odhod kot dejstvo, ki se ga ne da spremeniti. Samo tvoj ego hoče vedeti, zakaj je šla. Ti sam globoko v sebi tako ali tako veš. Ne potrebuješ zunanjih dokazov, da ti je naredila krivico, ker si bil v bistvu dober mož. Ta krivica, ta krivda te boli. V resnici je po toliko letih popolnoma nesmiselno iskati vzroke, zakaj je razpadel tvoj zakon. Ni ga več in čakajo te nove lekcije življenja. Krivica in krivda sta popolnoma nekoristni, saj ne rojevata nič dobrega, le žalost in jezo.
Svetujem ti, da na vrtu svoje hiše (baje imaš zelo lepo hišo) skoplješ globoko jamo in vsakokrat, ko te prime, da bi jokal, jamral, popustil in tulil, tečeš do te jame in vanjo izkričiš vso svojo muko. Naj gre ven iz tebe, naj se sprostijo v to luknjo vsi tvoji strahovi, vsa razočaranja in packarije, ki si jih počel. Potem objemi to zemljo, prisloni lice nanjo in prisluhni njeni vibraciji. Pomirja, neskončno pomirja!
Ha ha, tokrat sem izdala svoj skrivni recept, tako jamico imam skopano tudi jaz tam na robu, pod smreko, in ko je res hudo, grem tja. Vedno me pomiri in mi zbistri glavo. Vse tulim vanjo, vse, kar si tudi na papir ne bi upala napisati.
Ves čas bi radi razumeli. Pa ne gre, včasih se pač ne da razumeti. Pišemo tisoče pravil za življenje, kako ga živeti, ampak življenje ni za razumeti, dobili smo ga za živeti! Življenje živimo mi, mi pišemo svoja pravila – in tudi to je pravzaprav neumno, saj nas celo naša, osebna pravila najbolj omejujejo.
Jej, moli, ljubi. Celo en luštkan film obstaja na to temo. Priletel mi je ta trenutek v glavo in vidim, da ne zaman, marsikateri odgovor boš našel v njem ...
Če si v svojem zakonu naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, nimaš česa obžalovati. Ker vedno obstaja še kaj, kar bi lahko popravil, to naredi zdaj, sam sebi. Zapri ta vrata, odprla se ti bodo nova. Zaupaj življenju, neverjetne scenarije nam pripravlja. Če imamo odprto srce, če se ne smilimo samim sebi, če smo pogumni, če smo iskreni, se odpira toliko vrat, da bo nastal velik prepih. Živeti na tem prepihu in hkrati biti doma v sebi, to je tisto, kar si želim in kar privoščim tudi tebi.
Takoj se lahko lotiš sebe. Veš, da se težko odpiraš, da moraš zaupati. Takoj, pri tej priči obrni to na glavo. Odpri na široko srce in zaupaj, tudi če bo še kdaj zabolelo. Ne moreš vse življenje čakati na pravi čas, ko bo dovolj varno, da zaupaš. Ti podarjaš zaupanje, to je tvoje darilo, tvoja odločitev.
Nisi neuspešen človek, če ti ni uspelo obdržati družine, to je zastarel predsodek. Do konca življenja boš imel priložnost ustvarjati lepe odnose in ljubezen ni samo partnerstvo. Ljubezen je tudi odnos do hčera, odnos do zemlje, lahko smo zaljubljeni v rože, morskega prašička, v govejo juho svoje stare mame ... Te male, ljubeznive, drobne stvari delajo naše življenje lepo.
Poglej v nebo in se zahvali, zahvali za vsak droben dežek in za vsak sončni žarek. Boš videl, koliko ljubezni se bo naenkrat zlilo v tvoje srce! Srečno – tebi in vsem nam!
Redko dobim moško pismo, zato sem še toliko bolj pozorno brala tvoje. Kaj naj rečem? Obračam, obračam, tvoja energija je čista, čutim tvojo žalost. Veš kaj, če zares ljubiš bivšo ženo, potem jo spusti iz svojega srca, privošči ji življenje, ki si ga želi in živi. Samo ego v tebi kriči, da bi jo še imel doma, da bi jo hotel imeti celo za zajtrk, kosilo in večerjo.
Če me sprašuješ, kaj je smisel življenja, potem ti odgovarjam, da je to ljubezen, živeti ljubezen brez pričakovanj, brez lastništva in pogojevanj. V vsakem razmerju je vsak posameznik odgovoren za svojo ljubezen. Lepo je, če ti ljubezen vračajo, ampak to ni pogoj, da svoje ljubezni ne bi živeli vsak trenutek življenja. Ljubezni ne moremo izsiliti, lahko jo le dajemo. Včasih se jo moramo naučiti tudi sprejemati. Na to zadnje smo redko pozorni, tukaj smo najbolj površni.
Sama velikokrat odkrijem, kako sem površna, nekdo nekaj naredi, reče samo zame, meni pa se to zdi samoumevno. Pa ni. Šele ko sem pozorna, zares pozorna, lahko vidim, da stavki, ki so me včasih znervirali do histerije, pravzaprav pripovedujejo ljubezensko zgodbo drugega. To je njegov jezik ljubezni. Velika modrost je prepoznati to ljubezen. To tudi pomeni, da temeljito in sproti pometaš svoj ego. Jaz. Jaz. Jaz ... Ne meri svoje vrednosti po tem, koliko ljubezni ti ljudje vračajo, meri jo po tem, koliko ljubezni daješ.
Povsem praktično ti svetujem, da sprejmeš ženin odhod kot dejstvo, ki se ga ne da spremeniti. Samo tvoj ego hoče vedeti, zakaj je šla. Ti sam globoko v sebi tako ali tako veš. Ne potrebuješ zunanjih dokazov, da ti je naredila krivico, ker si bil v bistvu dober mož. Ta krivica, ta krivda te boli. V resnici je po toliko letih popolnoma nesmiselno iskati vzroke, zakaj je razpadel tvoj zakon. Ni ga več in čakajo te nove lekcije življenja. Krivica in krivda sta popolnoma nekoristni, saj ne rojevata nič dobrega, le žalost in jezo.
Svetujem ti, da na vrtu svoje hiše (baje imaš zelo lepo hišo) skoplješ globoko jamo in vsakokrat, ko te prime, da bi jokal, jamral, popustil in tulil, tečeš do te jame in vanjo izkričiš vso svojo muko. Naj gre ven iz tebe, naj se sprostijo v to luknjo vsi tvoji strahovi, vsa razočaranja in packarije, ki si jih počel. Potem objemi to zemljo, prisloni lice nanjo in prisluhni njeni vibraciji. Pomirja, neskončno pomirja!
Ha ha, tokrat sem izdala svoj skrivni recept, tako jamico imam skopano tudi jaz tam na robu, pod smreko, in ko je res hudo, grem tja. Vedno me pomiri in mi zbistri glavo. Vse tulim vanjo, vse, kar si tudi na papir ne bi upala napisati.
Ves čas bi radi razumeli. Pa ne gre, včasih se pač ne da razumeti. Pišemo tisoče pravil za življenje, kako ga živeti, ampak življenje ni za razumeti, dobili smo ga za živeti! Življenje živimo mi, mi pišemo svoja pravila – in tudi to je pravzaprav neumno, saj nas celo naša, osebna pravila najbolj omejujejo.
Jej, moli, ljubi. Celo en luštkan film obstaja na to temo. Priletel mi je ta trenutek v glavo in vidim, da ne zaman, marsikateri odgovor boš našel v njem ...
Če si v svojem zakonu naredil vse, kar je bilo v tvoji moči, nimaš česa obžalovati. Ker vedno obstaja še kaj, kar bi lahko popravil, to naredi zdaj, sam sebi. Zapri ta vrata, odprla se ti bodo nova. Zaupaj življenju, neverjetne scenarije nam pripravlja. Če imamo odprto srce, če se ne smilimo samim sebi, če smo pogumni, če smo iskreni, se odpira toliko vrat, da bo nastal velik prepih. Živeti na tem prepihu in hkrati biti doma v sebi, to je tisto, kar si želim in kar privoščim tudi tebi.
Takoj se lahko lotiš sebe. Veš, da se težko odpiraš, da moraš zaupati. Takoj, pri tej priči obrni to na glavo. Odpri na široko srce in zaupaj, tudi če bo še kdaj zabolelo. Ne moreš vse življenje čakati na pravi čas, ko bo dovolj varno, da zaupaš. Ti podarjaš zaupanje, to je tvoje darilo, tvoja odločitev.
Če imamo odprto srce, če se ne smilimo samim sebi, če smo pogumni, če smo iskreni, se odpira toliko vrat, da bo nastal velik prepih.
Nisi neuspešen človek, če ti ni uspelo obdržati družine, to je zastarel predsodek. Do konca življenja boš imel priložnost ustvarjati lepe odnose in ljubezen ni samo partnerstvo. Ljubezen je tudi odnos do hčera, odnos do zemlje, lahko smo zaljubljeni v rože, morskega prašička, v govejo juho svoje stare mame ... Te male, ljubeznive, drobne stvari delajo naše življenje lepo.
Poglej v nebo in se zahvali, zahvali za vsak droben dežek in za vsak sončni žarek. Boš videl, koliko ljubezni se bo naenkrat zlilo v tvoje srce! Srečno – tebi in vsem nam!
