Iskrena Manca Košir: Ljubezen vse premaga, tudi smrt!

Na pogovor z njo sem se pripravljal dolga leta v upanju, da se bom končno opogumil in jo povabil na 'zmenek'. Med nama je, to si upam trditi, neka pristna privlačnost, ki sem jo prvič zaslutil, ko mi je namignila, ali bi si dopisovala po vzoru njenih knjig, v katerih je zaobjela Moška, Ženska in ostala pisma. Čeravno sem prekipeval od samozavesti, so se mi ob misli, da bi si dopisoval z Manco Košir, zatresle hlače. Te so se šibile tudi tokrat, med oblikovanjem vprašanj zanjo, saj sem se počutil kot bruc pred zagovorom prvega izpita. Opogumljali so me spomini na najina spontana srečanja in tista kratka sporočilca, ki si jih pošljeva, kadar se drug drugega dotakneva s kakšnim čutnim zapisom v reviji ali navdihujočim televizijskim nastopom. Čeprav so naju aktualne razmere prisilile, da sva sedela vsak na svojem koncu Ljubljane in se družila le virtualno, sva se ves čas gledala globoko v oči in se skoznje zazrla naravnost v dušo. Njena je bolj pisana od mavrice, zato ni presenetljivo, da je s svojim angažmajem ob spremljanju umirajočih celo žalni črnini vdihnila nove odtenke.