Ivica Vergan: Zdaj je čas za akcijo! (Suzy)
Primorski fantje si bodo letošnje leto zapomnili po tem, da so se soočili z izgubo vodje ansambla in avtorja številnih prepoznavnih uspešnic Bogdana Gerka. Kljub žalosti so se odločili, da znova stopijo na oder in nadaljujejo svoje glasbeno poslanstvo. Takšna je bila tudi njegova želja. Vsako slovo pa na drugi strani prinese nov začetek in v novo leto stopajo optimistični. Še posebno Ivica, ki bo četrtič postala nona.
Počasi odhaja leto, ki do vas in Primorskih fantov ni bilo najbolj prijazno, saj ste se poslovili od Bogdana. Kako hudo je bilo sprejeti njegov odhod?
Z Bogdanom sva se poznala že od leta 1983, torej 40 let, saj je bil član ansambla Dober dan, pri katerem je igral moj pokojni mož. Vadili so pri nas doma, tako smo postali ena velika zabavna glasbena družina. Ko je Bogdan letos izgubil bitko s hudo boleznijo, me je zelo prizadelo. Zdelo se mi je, da se mi vse podira, njegove neskončne hospitalizacije in terapije brez pravega rezultata so me res izčrpale do konca. Samo svojemu trdnemu zdravju in kljubovalni vztrajnosti se lahko zahvalim, da sem premagala žalost in vse svoje sile usmerila v izpolnitev njegove želje po nadaljnjem delovanju ansambla.
A on še naprej ostaja z vami, spremlja vas nekje od zgoraj. Vam je zato kaj lažje?
Preden grem na oder, se vedno v mislih pogovorim z njim in ga prosim za pomoč, pogum in podporo. Vedno mu sporočim: 'To je zate. Občinstvo bo z veseljem prepevalo tvoje pesmi z nami. Podarimo jim skupaj nekaj lepih trenutkov, saj te imajo v lepem spominu.'
Njegova zapuščina je bogata. Lahko razkrijete o tem kaj več?
Še v času bolezni je vztrajno pisal nove pesmi. »Da boste lahko ljudem o meni povedali še vse tisto, česar jaz ne bom mogel več!« je včasih pripomnil. Zapel mi je pesem, napisano posebej zame, in to že pridno končujemo. Njegove pesmarice so polne neobjavljenih besedil. Dokler nas bo občinstvo podpiralo, bomo uresničevali njegovo veliko željo, da bi nam njegova dela vsem lepšala vsakdan.
Nato ste se Primorski fantje vrnili na odre in poslušalci so vas sprejeli odprtih rok. Kaj vam to pomeni?
To je samo potrditev, da smo vedno delali s srcem, iskreno, skromno in z veliko željo osrečevati ljudi, narediti jim lep dan, jih spomniti na vse tiste trenutke življenja, ki nas osrečujejo ali ohranjajo spomin na naše drage, ki nas izza mavrice spremljajo in nas čuvajo.
Je to tudi motivacija za naprej, boste še vztrajali do abrahama, ki ga praznujete prihodnje leto?
Če bi hoteli predstaviti vsa dela, ki nam jih je Bogdan podaril, bi krepko presegli abrahama. Vsekakor bo naslednje leto v znamenju te obletnice. Moči se nam vračajo, motivacije je ogromno, ustvarjalni duh je na vrhuncu, ekipa pripravljena na vse izzive. Zdaj je čas za akcijo.
Ostajate nekakšna maskota ansambla, čeprav imate zdaj okoli sebe same mladeniče, vključno s sinom. Ste torej značilni medgeneracijski ansambel?
Zelo zabavno je biti 'mama' v ansamblu. Poskušam se prilagajati njihovim idejam in načinu življenja in komuniciranja. Moje izkušnje in njihove zamisli znamo čudovito uskladiti. Končni rezultat (uspeh) potrjuje smotrnost sodelovanja.
A pri mlajših glasbenikih še vedno uživate veliko občudovanja, vaše viže velikokrat zaživijo v priredbah drugih ansamblov, še posebno pesem Decembrski dan, ki je prav v tem mesecu še kako aktualna?
Saj ni težko biti prepoznaven, drugačen. Treba se je samo osredotočiti na življenje in okolje, v katerem živiš, in to povedati iskreno, z ustreznim besedilom in melodijo. Prav ta drugačnost nam je omogočila prodreti na svetovno raven ustvarjanja slovenske narodnozabavne glasbe. Melodika, oblačila, temperament, zven, besedila, vse to se pri nas razlikuje od gorenjske ali štajerske pokrajine. Pa tudi morje, obala, oljke, barčica, sonce, ljubezen, počitnice, romantika, petje ob spremljavi šumenja valov, harmonike ali kitare, vse to je drugače.
Omenili ste že oblačila, vi nosite značilne mornarske uniforme. Koliko kril in oblek ste zamenjali samo vi v vseh teh letih?
Ker gojimo veliko spoštovanje do kulturne dediščine, se nismo želeli obleči v narodne noše, saj že identifikacija glasbe, ki jo ustvarjamo, nakazuje na zabavni pristop. Pomembno nam je bilo, da se v svojih uniformah počutimo sproščeno in že vizualno poudarimo, od kod izviramo. Malo sem se poigrala in uporabila svoje šiviljske veščine ter za začetek predstavila ideje svoji prijateljici Majdi Unuk s Ptuja. Od takrat samo še nadgrajujeva in po potrebi osvežujeva prvotno zamisel. Jaz sem zagotovo ponosila kakšnih 35 različnih uniform.
Menda še vedno vsa oblačila in rekvizite skrbno hranite. S kakšnim posebnim namenom?
Zelo sem navezana na svoje uniforme in jih seveda skrbno hranim. Vsaka ima svojo zgodbo in me spomni na raznovrstne trenutke v družbi ansambla in obiskovalcev po vsem svetu. Morda nekega dne okrasijo kakšno spominsko sobo ali muzej. Morda bo nekoč nekdo pripovedoval neverjetne zgodbe in anekdote o teh oblekah in rekvizitih. Upam, da s ponosom!
Čeprav ste uradno že upokojeni, pa še vedno vsak dan odhajate v Trst, in to s posebnim poslanstvom. Drži?
V času vojne v Sloveniji so čez noč zaprli vse hotele in restavracije in vsi, ki smo bili samozaposleni kot samostojni ustvarjalci na področju kulture, smo ostali pred zaprtimi vrati. Prispevke je bilo treba vseeno plačevati in nekako preživeti. Dobila sem povabilo, da bi delala v Trstu kot spremljevalka starejše osebe, saj dobro obvladam italijanski jezik. In tako se je začelo. Kmalu so začele prihajati prošnje od vsepovsod, vendar sem se zelo navezala na eno mojo 'nonico', kot ji jaz pravim, in dokler bom zmogla, ji bom poskušala krajšati dneve s kartanjem, sprehodi, klepetom, branjem zanimivih člankov in obujanjem spominov. Sedaj jih šteje že 96 in zelo se zabavava skupaj.
Pa vendar si boste letošnje leto zapomnili še po nečem lepem. Menda ste v veselem pričakovanju, ker boste še četrtič postali babica oziroma nona?
Po vseh žalostnih dogodkih v preteklosti je bil skrajni čas, da pride na vrsto kakšna bolj vesela in spodbudna novica. In ja, res je, postala bom še četrtič babica! Na moje veliko veselje bo tokrat to deklica, kar sem si po treh vnukih res zelo želela. In zdaj je vsa moja pozornost usmerjena v ta veseli dogodek. Morda je vesolje tako določilo, morda sta mi moja ljuba pokojna življenjska sopotnika sedaj namenila čas veselja in radosti. Veselje in navdušenje se vračata v našo hišo in mi ju sprejemamo z odprtim srcem in rokami.
V novem letu se vam torej obeta veliko radostnih trenutkov. Kakšno pa bo slovo od tega leta? Boste Primorski fantje doma z družinami ali boste kje skrbeli za zabavo?
Glede na pretekle dogodke se nismo pretirano angažirali v iskanju angažmaja za silvestrovanje. Imeli smo nekaj ponudb za silvestrovanje na prostem ali v restavracijah, vendar je prevladalo mnenje, da tega ne potrebujemo za vsako ceno. Vsak od nas sedaj potrebuje čas za umiritev svojih misli in čustev, da najdemo mir v krogu družine ter najzvestejših in iskrenih prijateljev. Da bomo lahko vstopili v obdobje novih doživetij z vsemi, ki nam radi prisluhnejo, in predvsem, da dostojno počastimo vse, ki so za nas tlakovali to pot do src poslušalcev.
