Izvoljenka našega športnika dan po pogrebu izvedela, da je noseča

Devet let je, odkar se je ponesrečil najboljši slovenski ekstremni kolesar Jure Robič. Za njim so ostali vrhunski dosežki, velika žalost ob nenadni izgubi pa tudi nenadejano silno veselje. Juretova izvoljenka, medicinska sestra Helena Kučar, je namreč šele dan po pogrebu izvedela, da je noseča. Mlado dekle so čakali številni izzivi in naporno življenje mame samohranilke. Za sina Leva Jureta se je borila kot levinja in je danes ponosna in zadovoljna mama prekrasnega dečka, ki je fizično zelo podoben očetu in je podedoval tudi druge njegove odlične lastnosti.

»Na tako hude preizkušnje te nič ne more pripraviti! Še dobro, da nisem vedela, kaj vse me čaka, sicer bi verjetno rekla, da je pretežko in se tega ne grem. Tako pa sem morala živeti vsako minuto in uro posebej in se soočati z življenjem,« začne pripoved Helena. Veliko časa, energije in tudi denarja je porabila, da je uredila vse sodne zadeve. »Morala sem urediti vse v zvezi s stanovanjem, dedovanjem pa tudi z Juretovim sinom iz prvega zakona. Bilo je polno nepričakovanih in pričakovanih zapletov. Na koncu se je vse mirno rešilo v dobro obeh otrok. Tak je bil tudi glavni namen: da otroka ostaneta brata. Ko gledam nazaj, se čudim, kako sem vse to lahko preživela. Človek preživi najhujše, toda posledice ostanejo. Predvsem za najbližje, ki me imajo radi, saj jim ni vseeno, kako je z menoj. Postala sem druga oseba. Bolj nemirna sem, bolj prestrašena, bojim se za otroka. Če bi se mu kaj zgodilo, bi se mi zmešalo. Po toliko letih nekateri ljudje, tudi bližnji, pričakujejo, da boš živel normalno, kot pred nesrečo. Vendar nikoli več ne bo enako,« je iskrena Helena, ki ji je dolgotrajni sodni postopek požrl precej živcev.

V njej se je nekaj zlomilo

»Pri vijuganju med družinskim življenjem in službo ter nenehnim lovljenjem časa, za katerega se mi zdi, da me vedno znova prehiteva, mi že od začetka zelo pomagajo starši. Tudi oni so plačali visok davek, ko se je zgodila moja, najina izguba. Plačujejo ga še danes. Žal se je takrat v meni nekaj zlomilo in tega ne znam več zaceliti, naj se še tako trudim. Nisem več tista tiha, strpna, potrpežljiva oseba, ki je tudi v prisotnosti kakršne koli krivice lahko zajela sapo in počakala, da se stvari uredijo po pravici. Vsak najmanjši dogodek, ki je spominjal na krivico, je od tedaj v meni razburkal vse vode in povzročil izpad, ki ga je bilo težko umiriti. Teh krivic je bilo preveč in vse so pustile brazgotine. Ubile so najlepši del mene, na katerega sem bila ponosna, ubile so mir v meni in vero v dobre, prijazne ljudi, ki razumejo človeka v stiski. Cena predolgega reševanja spora je terjala svoj davek. Vse to me je močno poškodovalo in še danes iščem pot do sebe, do tiste osebe, ki sem jo tudi jaz imela rada, ki je pozitivna in vesela. Pogrešam tisto Heleno, ki verjame v ljudi, ki ji želijo dobro,« pove.
 

Zlata vredni odkriti pogovori

Četudi se na vse pretege in načine trudi umiriti, ima ves čas polno glavo. Še najbolj ji pomaga opazovanje čudovitega sinčka, ki raste in se razvija v krasnega otroka in dobrega človeka. »On je moj glavni motiv za življenje. Res je krasen fant. Zelo je podoben očetu, živahen, inteligenten, ustvarjalen, dobro mu gre v šoli. Vsak dan me preseneti. Iz papirja ali kartona zna izdelati čisto vse. Nedavno mu je uspela celo dvometrska maketa Titanika pa Eifflovega stolpa,« ponosno pove Helena, ki je sina pred časom vpisala še v glasbeno šolo, kjer se uči igranja na trobento. Lev Jure je sicer po očetu spreten v športu, a po duši je umetnik.


»Seveda vse od začetka, odkar se zaveda okolice, ve vse o svojem očetu. Razložila sem mu, da je njegov oče najsvetlejša zvezda na nebu, da ga čuva in spremlja. Juretu Levu se zdi čisto običajno, da se veliko pogovarjava, da mu odgovorim na vsako vprašanje. Ves čas je tako obdan z ljubeznijo, da ne doživlja pomanjkanja očeta. Verjetno bi mu bilo bolj hudo, če bi ga poznal.« Sin pa opazi, kdaj je njegova mama žalostna, in jo po tem tudi vpraša.
 

Vijuganje med obveznostmi

Ker je vedela, da ga v življenju čaka veliko preizkušenj, mu je izbrala močno ime. »Za to sem se odločila, ker sem bila v slabem psihičnem in fizičnem stanju. Želela sem mu dati močno popotnico za življenje, saj so levi nepremagljivi. Veliko sva na poti med Ljubljano in Jesenicami. V prestolnici imam službo, Lev Jure pa tam obiskuje šolo, a na Jesenicah, kjer nama je zelo lepo, je najin dom, tam je močno živ spomin na njegovega očeta. Od začetka sva veliko hodila na njegov grob, tudi zdaj ga pogosto obiskujemo in za Leva je to nekaj povsem naravnega, čeprav morda nekateri mislijo, da to za otroke ni primeren kraj. V naši zgodbi je to primerno in sprejemljivo, saj gre za njegovega očeta. Vesela sem, da so nedavno na kraju Juretove nesreče postavili spomenik,« pove Helena, ki je čez čas na svet začela gledati bolj pozitivno.

Čez leta je po spletu okoliščin znova srečala znanca Matjaža iz srednješolskih dni. Znal ji je prisluhniti in imel razumevanje za njeno stisko. Začela sta se pogovarjati, se izpovedovati o težkem življenju in se spoprijateljila na srečanjih ob kavi. Počasi sta začela ugotavljati, da jima je lepše, kot če bi bila vsak zase. Zato sta se odločila dati priložnost novemu poglavju v življenju. »Nikamor ne hitim. Toliko hudega sem dala skozi, da se nočem kar tako zaleteti. Pustimo času čas in bomo videli, kako bo. Trenutno je še vse zelo naporno, saj je moje življenje predvsem podrejeno skrbi za Leva Jureta, službi in nenehnim vožnjam med Jesenicami in Ljubljano. A tudi to se bo enkrat nekako uredilo,« je optimistična. Tudi mi ji na tej poti želimo veliko svetlobe in predvsem neusahljive moči.