Janez Dovč: Iz tišine se rodi glasba

Glasbo je začel spoznavati v družinskem krogu, saj je njegov oče ljubiteljski glasbenik, ki je ljubezen do glasbe prenesel na vse svoje otroke. »Še preden sem šel v glasbeno šolo, smo doma veliko peli, pri štirih letih pa sem imel že svoj prvi nastop za osmi marec, nastopil sem za osebje Zdravstvenega doma Domžale.«

Ko je zaplaval v glasbene vode, so z bendi vedno vadili pri njih doma, ker je bilo na kmetiji veliko prostora. »Družina že od nekdaj podpira mojo glasbeno pot, me spodbuja, tudi na koncerte pridejo. Brez pomisleka so starši zame kupovali tudi glasbila, kar ni bilo poceni.«

Folklorna popotovanja

Janez je v glasbeni šoli spoznaval različne inštrumente. »V resnici precej dobro igram harmoniko in glasbila s tipkami, kot je denimo klavir, pa kontrabas, v glasbeni šoli sem se učil igranja na saksofon, za svoje potrebe pa znam zabrenkati na kitaro,« pravi. Z ljudsko glasbo se je seznanil, ko je postal član Folklorne skupine Tine Rožanc. »To je bilo svobodno obdobje potovanj in kakovostne družbe,« pove. »Vsako leto smo šli na daljše gostovanje v Mehiko, Egipt, na Japonsko itd. in nekaj tednov sem posvetil raziskovanju, spoznavanju novega okolja s samimi mladimi z vsega sveta. Ob tem pa smo veliko peli, igrali, plesali, žurali,« pravi.

»Zanimivo je bilo na turneji v Južni Koreji, ko je bilo tam nogometno prvenstvo, na katerem je igrala tudi Slovenija. S Folklorno skupino France Marolt sem nastopal kot violinist kakšen mesec za tem, ko sem glasbilo prvič prijel v roke,« se smeji. A takrat na tovrstno udejstvovanje ni gledal kot na morebitni poklic. Krog njegovih prijateljev je bil namreč sestavljen predvsem iz ljubiteljev naravoslovja. Tudi zato se je odločil za študij fizike, prav tako pa takrat študij harmonike v Sloveniji še ni bil mogoč.

»V naravoslovju sem se vedno dobro počutil, bilo je tudi nekaj uspehov,« reče skromno. Pogosto se je udeleževal tekmovanj, prejel zlato Vegovo priznanje in bil Zoisov štipendist. »Na glasbo sem gledal kot na hobi, čeprav sem vedel, da imam talent, dober posluh. Tudi v glasbeni šoli sem zaradi tega lahko ubral kakšno bližnjico,« se nasmehne. Ko danes pogleda nazaj, se mu zdi prehojena šolska pot idealna. »Spoznal sem kup zanimivih in inteligentnih ljudi, se naučil znanstvene natančnosti, reševanja problemov, sistematičnosti in algoritmičnega razmišljanja. Fizika uči situacijo oz. problem rešiti sistematično, kar mi še danes koristi pri vsem, kar počnem.«

Znanost ali glasba?

Kot diplomirani fizik se je po diplomi odpravil na znanstveno-podjetniško pot in sodeloval pri ustanovitvi mednarodno izjemno uspešnega znanstveno-računalniškega podjetja Cosylab. A ljubezen do glasbe je ostajala in zavzemala velik del njegovega življenja. Tako je z veseljem spremljal tudi razvoj skupine Terrafolk in se udeleževal njihovih koncertov, nazadnje pa celo sam zaigral na enem od njihovih spontanih muziciranj. »Naslednji dan me je poklical njihov violinist Bojan Cvetrežnik in me povabil na kavo. Še danes nanj gledam kot na botra svoje profesionalne glasbene kariere, pa čeprav sem takrat že imel skupino Jararaja in bil glasbeno aktiven. Povedal mi je, da iščejo nove člane, saj jih je Boštjan Gombač takrat zapuščal.«

A ker je skupino čez mesec dni čakala turneja v Veliki Britaniji, za tem koncert v Križankah in nato nastop na Drugi godbi, je bil Janez postavljen pred odločitev: redna služba ali poklic svobodnega glasbenika. »Takrat sem se odločil za glasbo, kar je bila drzna poteza. Nobene gotovosti glede prihodnosti ni bilo, a intuicija je prevladala in odprla pot za bolj poglobljen odnos do glasbe.« Je vedno tako preudaren? »Preudaren sem, dokler oblasti ne prevzamejo čustva, kar se tudi hitro zgodi,« se zasmeji. »Sem zelo občutljiv človek, po eni strani znam biti zelo sistematičen, organiziran in natančen, po drugi pa zelo čustven in impulziven. Še vedno se učim, trenutno največ od svoje družine, otrok, kako nadzorovano prehajati med obema možganskima polovicama.«

Filmsko ustvarjanje

Njegova ljubezen do etno glasbe je nedvomno povezana z družino in okoljem, v katerem je odraščal. »Seveda, večino vrednot pridobiš v otroštvu,« prikima. »Ena od teh je bila v naši družini nedvomno spoštovanje do prostora, iz katerega prihajamo, do zemlje, jezika in kulture. V resnici je ljudska glasba, ta odmev prostora, ki v sebi nosi raznolikost pokrajine, v Sloveniji še vedno precej nepoznana, mnogi jo zamenjujejo za instantno turbo glasbo, ki je je povsod preveč. Ljudska glasba je povezava med generacijami, instantna glasba pa med sabo ločuje generacije.« Še danes ukvarjanje z ljudsko glasbo predstavlja pomemben del njegovega ustvarjanja, največ znotraj projekta Sounds of Slovenia, Sozvočja Slovenije, vedno več pa ustvarja avtorske glasbe za svoje projekte, gledališče in film. »Ravno pri pisanju za film mi zelo koristi glasbena razgledanost, ki sem si jo pridobil s sodelovanjem z mnogimi glasbeniki, preigravanjem zvrsti in tudi svojim poglobljenim raziskovanjem.«

Ali je s svojim delom zadovoljen? »Sem,« prikima. »Seveda sem tudi kritičen, a se vedno potrudim, kolikor se v danih okoliščinah da, in to mi je najpomembnejše. Zato nikoli nimam slabega občutka. Še vedno se ogromno (na)učim, in če danes poslušam in analiziram stvari, ki sem jih ustvaril pred 20 leti, je seveda tudi moj pogled drugačen, a v vsem tem vidim svojo pot, kar pa tudi ni slabo.«


V času najinega pogovora se je ravno vrnil iz Češke, s premiere celovečernega filma Modelar, za katerega je prispeval glasbo, k snemanju pa povabil tudi 20 slovenskih glasbenic in glasbenikov. »Petr Zelenka je fascinanten češki ustvarjalec, uprizoritve njegovih dramskih besedil so izvajali tudi v naših gledališčih.« Za svoje prvo filmsko glasbeno ustvarjanje, celovečerni slovenski film Drevo, je prejel vesno. »To mi je bilo v veliko čast. V filmskem svetu je najtežje dobiti ravno prvo priložnost, in lepo je, če se to izkoristi,« se nasmehne. Z glasbo za irski celovečerni film in nazadnje za češkega vstopa v mednarodne filmske vode. »A vse to je velika odgovornost, glasba v filmu izjemno vpliva na atmosfero, kontekst, sporočilnost. Gre za precej intenzivno in intimno sodelovanje z razmišljujočimi posamezniki.«

Čas za družino in glasbo

Do zdaj je ustvaril že velik glasbeni opus. Sodeloval je s številnimi slovenskimi glasbeniki, od Aleksandra Mežka, Zorana Predina do Rudija Bučarja, Boštjana Gombača, Gorana Krmaca in Sabine Cvilak. »Posnel sem tudi avtorsko ploščo z Orkestrom Slovenske filharmonije, imel na stotine koncertov doma in v tujini,« pravi. Poleg tega je umetniški vodja Ustvarjalnega polja Celinka.si, ki odpira možnosti in podpira zmožnosti za ustvarjanje, izvajanje in poslušanje glasbe. Pri Celinki so izdali več kot 140 albumov, že štirinajsto leto pripravljajo tudi Festival Godibodi, udejstvovanje na področju organizacije in produkcije pa je manjše kot pred leti, saj želi več časa posvetiti ustvarjanju avtorske glasbe in družini. Njegova partnerica Ana se ukvarja s keramiko in oblikovanjem, zato umetniški navdih dobro razume in ga pri delu zelo podpira. »Imava dva otroka, Davida in Milo, oba večinoma delava od doma, urniki niso stalni, kar ima svoje prednosti in slabosti. Hitro se lahko zgodi, da cele dneve delaš na projektih. Treba si je zavestno vzeti čas zase in za družino.«


Še vedno rad odkriva novosti in pravi, da ga zanimajo prav vsa glasbila in zvoki. »Trenutno s štiriletnim sinom Davidom sestavljava modularni sintetizator zvoka,« se nasmehne. Kot vsi otroci pri tej starosti bi bil deček rad podoben staršem. »Pravi, da bo glasbenik, morda kmet in zadnje čase pisatelj. Doma veliko beremo, in ker se je že naučil pisati, ima zdaj pisateljske ambicije,« se zasmeji. Pravi, da se prednosti tega, da je otrok od rojstva v stiku z glasbo, vidijo zelo hitro. »To položim na srce vsem staršem,« pravi. »Glasba otroku na poseben način odpre ušesa, ga osredotoči, pripravi k petju in plesu, ga kultivira. To so stvari, ki nam jih ob današnjem načinu življenja primanjkuje.«

Otroško čudenje

Igra je pomembna, poudarja. »Tudi sam se še igram in upam, da se še bom. Lepo je, če človek opusti otročje, ohrani pa otroško čudenje. Verjamem, da so tako delovali tudi ustvarjalci, kot so Einstein, Tesla, Mozart idr.« Z glasbeno-gledališko predstavo Tesla je želel združiti dve svoji najljubši področji, znanost in umetnost. »Tudi v teoriji sta fizika in glasba močno povezani. Osnoven gradnik glasbe so frekvence, prav tako velika večina fizike sloni na njih in pojavih, kot je resonanca. 'Če želimo odkriti skrivnost vesolja, razmišljajmo o energiji, frekvenci in vibracijah,' je rekel Tesla. Danes imamo ustvarjalci na voljo moderna orodja za manipulacijo zvoka, povezovanje strojev z inštrumenti, odrske inštalacije itd. Lahko ustvarimo inštrument iz desetih buldožerjev ali paramecij, ki ga gledamo skozi mikroskop. Treba se je le osredotočiti, biti sam s sabo, takrat se rojevajo ideje.«


Tesla je že na začetku 20. stoletja dejal, da živimo v času splošne poplave nepotrebnih informacij, ki vnašajo zmedo in odvračajo pozornost ne le malega, navadnega človeka, ampak tudi globokoumnih ljudi. »Rekel je, da živimo v družbi spektakla, v kateri je težko doseči potrebno notranjo tišino. Če si predstavljamo začetek 20. stoletja, potem pa to izjavo prenesemo v današnji čas, nam je lahko povsem jasno, da so vsa naša čutila izjemno preobremenjena, največ težav in posledic pa to pušča ravno pri najbolj ranljivih članih naše družbe, otrocih in mladostnikih. Izjemno pomembno se mi zdi delati na tem, da se zmanjša informacijsko onesnaženje in obremenitev, začenši z reklamami na javni televiziji, radiu, nešteto plakati na javnih površinah, zvočnem onesnaženju mestnih središč, lokalov itd. Tudi želja po kakovostni glasbi je večja, ko si naša ušesa vsaj malo oddahnejo. Iz tišine se rodi beseda, iz tišine se rodi glasba,« zaključi z nasmeškom.