ZVEZDANINA MODROST
Jaz bi rada normalno stranišče in urnik v službi! Se nam je vsem zmešalo ...
Zvezdano Mlakar je zmrazilo ob pismu bralke.
Odpri galerijo
Zvezdana MLakar FOTO: Dejan Nikolic
Spoštovana Zvezdana! Pravkar pišem diplomo. Sem iz majhnega slovenskega kraja, živim v najemniškem mikrostanovanju. Sem pridna študentka, ves čas tudi delam, da lahko preživim. Malo me stiska pri srcu, ker se mi zdi, da je vedno huje. Ne čudim se, da je okrog mene toliko depresije, anksioznih motenj, stisk, izgorelosti ... Govorim namreč o človeškem pohlepu! Zamenjala sem več kot 10 stanovanj, vse sem plačevala na črno, spala na gnilih posteljah, si kuhala na zarjavelih, odsluženih kuhalnikih, imela svoje stvari v starih, gnilih omarah za 400, 500 evrov! Pravkar sem se spet preselila, in ko sem prosila lastnico, če si lahko sama kupim novo posteljo, mi je zgrožena rekla, da moram počakati, ker je postelja še dobra in jo bo dala v drugo stanovanje, ki ga oddaja. Jogi smrdi in je rjavo rumen od uporabe, na sredini ima luknjo, posteljne letvice so spete z žico. Kaj je narobe s to našo družbo? Kot študentka sem tudi odvisna od dobre volje delodajalca, kdaj pridem delat, koliko ur, to je vse prilagojeno njihovim potrebam. Na minute ne smem gledati, je takoj slaba volja, pa ne mislim na 5 minut, temveč 55. A to je vse normalno in vse to moram podariti, če hočem imeti normalne odnose. Ves čas sem pod pritiskom, ves čas se mi dopoveduje, da nisem vredna nič. Jaz bi rada normalno stranišče in urnik v službi! Se nam je vsem zmešalo, ali bomo do mesa ogulili drug drugega?
Katja
Draga Katja!
Kar zmrazilo me je ob tvojem pismu. Sram me je. Zavedam se, da midve v tem pogovoru ne bova spremenili družbe, in občutek nemoči res ni prijeten. Spoštovala bom tvojo željo, da ne posredujem tvojega naslova nikomur, ki bi hotel pomagati, ker praviš, da je treba spremeniti več kot to, da si Slovenci ves čas peremo vest z dobrodelnostjo. Razumem te, stroga si in neizprosna, ker je dobrodelnost še edino, kar lahko naredimo. Ali imam prav? Ne, nimam prav.
Lahko pa si nalijemo čistega vina. In povemo naglas, kdo so ti stanodajalci in ti delodajalci. In spet ne zato, da bi koga linčali, temveč da ozavestimo, kaj sploh žene nekoga, da oddaja stanovanje z gnilo posteljo in črvivim pohištvom za 500 evrov. Povejmo jim to v obraz in tvegajmo, da bomo izgubili možnost za najem stanovanja.
Ali prijavimo uradno, da nekdo oddaja na črno ... Če je nekaj gnilo zate, je za drugega še dovolj dobro? Prosim, delite ta razmislek naokrog, da pride do tistih, ki to počnejo. To je največ, kar lahko storimo. Saj to je grozljivo početje.Tudi jaz poznam dober primer, 6 let že gledam družino, ki živi v podnajemniškem stanovanju, kjer lastnik sicer prijazno prikimava, da je treba kaj obnoviti, v resnici pa samo pobira denar in ne naredi NIČ.
Je to pohlep? Mogoče pa porinejo vse staro in gnilo v stanovanje, ker jim najemniki vse uničujejo? Moj znanec bi rekel, da je to navaden kapitalizem, da smo si to želeli, zdaj pa imamo. Razumem, da človek živi od najemnine, da je to njegov zaslužek, da je to njegov posel, celo razumem, da se izogiba plačevanju davkov ... No, pa smo pri dvojni morali. Razumem goljufanje pri davkih, ne razumem pa neodgovornosti do najemnikov, ne razumem gnilih postelj, dotrajanih pip in črvivih stranišč.
Dvojna morala, kratkovidna in neumna! Mislim, da sem dregnila v gnilo jajce naše družbe in odnosov.
Zaslužek pač mora biti zaslužen. Pošten, jasen, z določenim vložkom, obveznostmi in koristmi. Če je njegov cilj samo dobiček in se požvižga na vse drugo, je gnil kot vse gnile postelje tega sveta in vse črvive straniščne školjke na planetu.
Enako se dogaja pri delodajalcih, hlastanje za dobičkom in stiskanje pri delavcih.
Najprej varčujemo na ljudeh! Nikoli, ampak res nikoli ne bom razumela, da človek z osemurnim delom in več ne zasluži dovolj za osnovno preživetje. Kot da bi se nam malo zmešalo, vrednost dela ocenjujemo tako različno in ponižujoče in ves čas govorimo tem, o drugih, ki to počnejo. Kdo to dela? Za vsem tem stoji človek z imenom in priimkom. Eno samo prelaganje odgovornosti. Saj tudi sama na svoji koži vidim in čutim vso to kolobocijo narobe obrnjenih vrednosti. Delo brez urnika, ponižujoči honorarji, iz mene bi pocuzali vse, kar se da. In tudi jaz sprejemam vse to, delam pod temi pogoji in vztrajam pri takem delu. Ampak jaz sem to igro sprejela in se z njo pomirila. Delam in sem mirna. Vse, kar lahko spremenim, je, da se sama ne obnašam tako, da ne prizadenem drugih in se ne pasem na njihovem delu.
Enkrat, edinkrat sem organizirala dogodek za naročnika in sem vse sodelujoče prosila za razumevanje, češ da ni veliko denarja, zato sem jih prosila za nizke cene njihovih honorarjev. Vmes me je prešinilo, da sem zdaj jaz na tisti strani, ki reže kruh, a sem delala naprej. Ko sem potem videla delitev stroškov in velik plus, ki je ostal naročniku, me je pošteno stisnilo pri srcu. Tisti, ki so naredili dogodek, ki so delali največ, so zaslužili najmanj. Ne delam več tega. Nočem imeti opravka z ekonomijo. Niso vsi enaki, to je pomembno, draga moja Katja! NISMO VSI ENAKI.
Zato si poišči svoj prostor in postavi svoje pogoje, postavi si svojo prednostno listo, do kje se lahko prilagodiš. Bodi vztrajna in poštena. Nihče te ne more prisiliti, da najameš posrano stranišče in sprejmeš delo, pri katerem te izkoriščajo. Svobodna si, mlada si, močna si! Mi pa vsi lopate v roke pa kopat po tem pohlepu 'imeti, imeti, imeti', ker ga imamo v sebi vsi, brez izjeme.
Katja
Draga Katja!
Kar zmrazilo me je ob tvojem pismu. Sram me je. Zavedam se, da midve v tem pogovoru ne bova spremenili družbe, in občutek nemoči res ni prijeten. Spoštovala bom tvojo željo, da ne posredujem tvojega naslova nikomur, ki bi hotel pomagati, ker praviš, da je treba spremeniti več kot to, da si Slovenci ves čas peremo vest z dobrodelnostjo. Razumem te, stroga si in neizprosna, ker je dobrodelnost še edino, kar lahko naredimo. Ali imam prav? Ne, nimam prav.
Lahko pa si nalijemo čistega vina. In povemo naglas, kdo so ti stanodajalci in ti delodajalci. In spet ne zato, da bi koga linčali, temveč da ozavestimo, kaj sploh žene nekoga, da oddaja stanovanje z gnilo posteljo in črvivim pohištvom za 500 evrov. Povejmo jim to v obraz in tvegajmo, da bomo izgubili možnost za najem stanovanja.
Ali prijavimo uradno, da nekdo oddaja na črno ... Če je nekaj gnilo zate, je za drugega še dovolj dobro? Prosim, delite ta razmislek naokrog, da pride do tistih, ki to počnejo. To je največ, kar lahko storimo. Saj to je grozljivo početje.Tudi jaz poznam dober primer, 6 let že gledam družino, ki živi v podnajemniškem stanovanju, kjer lastnik sicer prijazno prikimava, da je treba kaj obnoviti, v resnici pa samo pobira denar in ne naredi NIČ.
Nihče te ne more prisiliti, da najameš posrano stranišče in sprejmeš delo, pri katerem te izkoriščajo. Svobodna si, mlada si, močna si!
Je to pohlep? Mogoče pa porinejo vse staro in gnilo v stanovanje, ker jim najemniki vse uničujejo? Moj znanec bi rekel, da je to navaden kapitalizem, da smo si to želeli, zdaj pa imamo. Razumem, da človek živi od najemnine, da je to njegov zaslužek, da je to njegov posel, celo razumem, da se izogiba plačevanju davkov ... No, pa smo pri dvojni morali. Razumem goljufanje pri davkih, ne razumem pa neodgovornosti do najemnikov, ne razumem gnilih postelj, dotrajanih pip in črvivih stranišč.
Dvojna morala, kratkovidna in neumna! Mislim, da sem dregnila v gnilo jajce naše družbe in odnosov.
Zaslužek pač mora biti zaslužen. Pošten, jasen, z določenim vložkom, obveznostmi in koristmi. Če je njegov cilj samo dobiček in se požvižga na vse drugo, je gnil kot vse gnile postelje tega sveta in vse črvive straniščne školjke na planetu.
Enako se dogaja pri delodajalcih, hlastanje za dobičkom in stiskanje pri delavcih.
Najprej varčujemo na ljudeh! Nikoli, ampak res nikoli ne bom razumela, da človek z osemurnim delom in več ne zasluži dovolj za osnovno preživetje. Kot da bi se nam malo zmešalo, vrednost dela ocenjujemo tako različno in ponižujoče in ves čas govorimo tem, o drugih, ki to počnejo. Kdo to dela? Za vsem tem stoji človek z imenom in priimkom. Eno samo prelaganje odgovornosti. Saj tudi sama na svoji koži vidim in čutim vso to kolobocijo narobe obrnjenih vrednosti. Delo brez urnika, ponižujoči honorarji, iz mene bi pocuzali vse, kar se da. In tudi jaz sprejemam vse to, delam pod temi pogoji in vztrajam pri takem delu. Ampak jaz sem to igro sprejela in se z njo pomirila. Delam in sem mirna. Vse, kar lahko spremenim, je, da se sama ne obnašam tako, da ne prizadenem drugih in se ne pasem na njihovem delu.
Enkrat, edinkrat sem organizirala dogodek za naročnika in sem vse sodelujoče prosila za razumevanje, češ da ni veliko denarja, zato sem jih prosila za nizke cene njihovih honorarjev. Vmes me je prešinilo, da sem zdaj jaz na tisti strani, ki reže kruh, a sem delala naprej. Ko sem potem videla delitev stroškov in velik plus, ki je ostal naročniku, me je pošteno stisnilo pri srcu. Tisti, ki so naredili dogodek, ki so delali največ, so zaslužili najmanj. Ne delam več tega. Nočem imeti opravka z ekonomijo. Niso vsi enaki, to je pomembno, draga moja Katja! NISMO VSI ENAKI.
Zato si poišči svoj prostor in postavi svoje pogoje, postavi si svojo prednostno listo, do kje se lahko prilagodiš. Bodi vztrajna in poštena. Nihče te ne more prisiliti, da najameš posrano stranišče in sprejmeš delo, pri katerem te izkoriščajo. Svobodna si, mlada si, močna si! Mi pa vsi lopate v roke pa kopat po tem pohlepu 'imeti, imeti, imeti', ker ga imamo v sebi vsi, brez izjeme.
