Jebopisi Barbare Pešut: Tudi invalidi imamo libido

»Kaj si zdaj ti, Eva Pacher ali Barbara Pešut,« jo izzovem, ko se srečava na njenem domu. »Oboje. Lahko sem, kar želite, oboje velja, oboje mi paše. Sicer sem raje Barbara, kadar pišem erotiko, pa sem Eva,« izstreli ženska, ki se je še do nedavnega skrivala za umetniškim imenom prvenca Čudoviti klon, enega bolj 'žmohtnih' romanov na Slovenskem. Zdaj ji je dovolj skrivalnic in ne želi se več delati neumne. »Nimam več časa za to. V delu sta še dva romana in se mi malce mudi, saj bi rada bila kolikor toliko pri sebi, pri močeh, preden izideta. Ljudem želim pokazati, da nisem samo kup gmote, ampak bitje, ki dela, misli in čuti. Miselnega dela se ne bojim, fizičnega pač, saj mi ga multipla skleroza ne dovoli,« zareže z bolečo iskrenostjo in nadaljuje: »Redki ljudje se povsem prepustijo sanjam in užitkom. Za to ne potrebujem poguma, ampak voljo. Mora te povleči vase. Nekateri si dovolijo, a jih je strah to pokazati in se skrivajo pod psevdonimi, kot sem se jaz dolga leta.« Bralec, ki se prebije skozi Jebopise, se na koncu vpraša, kako neverjetno svobodna mora biti oseba, ki si dovoli pisati o najbolj bizarnih perverzijah. In česa se je ona osvobodila med nastajanjem knjige? »Sprva sem mislila, da mi bo laže, pa mi ni. V resnici je še teže kot takrat, ko sem jo začela pisati. Drugače je pri mojih junakinjah, ki so na koncu občutile nekakšno olajšanje, četudi so morale za to iti čez vse meje dovoljenega. To je bistvo vsega, da ženska občuti olajšanje, kajti to duši paše.«

Ljubljenje je lepše kot seks

Naravnost imenitna je Barbarina izjava, da je nadarjena za erotiko. Tako telesno kot duhovno. In kako je to odkrila? »To je dar, ki se mu ne moreš izogniti. Tukaj je, ves čas je navzoč. Odkrila pa sem ga že kot punčka,« se skrivnostno nasmehne in zadrži košček intime zase. Ni mi dalo miru, da je ne bi izzval na temo komercialno nadvse uspešnega filma in knjige s sadomazohistično tematiko 50 odtenkov sive in z njo povezane osvoboditve ženskih zadržkov glede spolnih praks. »Lepo prosim, nehajte že s tem. Ne verjamem, da bi se ženske kaj bolj sprostile, morda v kinu med gledanjem, pa še o tem močno dvomim. Vse je en sam blef, nič do konca, še manj pa do srca,« ne skriva odpora do umetelno ustvarjene katarze, ki naj bi jo gledalke doživljale ob uspešnici. Njeni Jebopisi so bolj iskreni in za marsikoga preveč neposredni, obsceni, a je to ne zmoti. »Od bralk in bralcem pričakujem, da se bodo imeli dobro, da jim bo smešno, živahno, da se bodo zgražali, morda našli navdih. Samo ne biti mrtvi in omledni, to bi bila najhujša kazen,« preseneti s starim slovenskim izrazom. Na splošno je zaljubljena v slovenščino, ki je po njenem prepričanju idealna za erotični žanr. Žal pa Slovenci vse preveč posegamo po angleških izrazih. »Sovražim besedo seks, ker je hladna in odsekana kot poleno. Slovenska beseda ljubljenje je dosti lepša, je pa malce težja za izgovoriti, saj ima veliko zlogov in fonemov, da se skoraj zavozlaš (nasmešek). Laže je reči seks, kar so nas tako naučili Američani. Slovenščino imam rada in je odlična za vse žanre, samo upajte si jo uporabiti. Ogromno izrazov imamo, tako za literaturo kot za popevke. Bistveno več kot angleščina,« opozori na mačehovski odnos do lastnega jezika.

Odprite srce

Med prebiranjem knjige ti je kot bralcu v enem trenutku nerodno, potem se začneš na glas režati, v neki povsem tretji situaciji te malce zaščemi, skratka, odvije se celotna paleta različnih občutenj. Je bilo tako tudi med pisanjem? »Natanko tako je bilo, brez tega mi ni šlo dobro. Ves čas sem morala biti vzburjena pri pisanju. To me rine naprej in tudi pustim se, se ne upiram. Ena večjih svobod je, če se upaš imeti za seksualni objekt, ne nazadnje smo vsi nekomu objekt ali subjekt, ni pomembno. Z moškim smo vedno ena na ena in beda nastane, če izgubimo to draž, ki je bistvo ljubezni. Tudi ko nas preseneti bolezen, jo je dobro ohraniti, čeprav na drugačen način. Zaradi multiple sem sprva žal, nato pa hvala bogu odkrila 'mindfucking', ki ga priporočam vsakomur, ne le ljudem s hendikepom. Če invalidi še ne poznajo te tehnike ljubljenja z močjo misli, jim jo toplo priporočam, saj te popelje v povsem nove dimenzije in rezultat je osvobajajoč. Vedno si zadovoljen in srečen. Lahko veliko napišeš, če te to žene. Nikoli ni konca te pokrajine, lepa je, polna kanjonov, brzic, slapov. Ni težko, samo spustite se vanjo, raziskujte jo, kajti libido se nikoli ne konča. Vsaj pri meni je tako, niti invalidnost mi ga ne more odvzeti. Dovolj je že, če greš mimo mene, če pihneš mimo ali se lepo oblečeš, obuješ, če lepo kadiš, žvečiš žvečilko, piješ pivo … Vse to je libido. 'Mindfucking' je neskončen in vsakdo ga je deležen, samo odpreti je treba srce in se mu prepustiti,« nam položi na dušo.